Ljudje se včasih vprašajo, zakaj prenašajo svoje gospodarje, zakaj se ljudje večinoma ne upirajo svojim gospodarjem, zakaj se jih ne želijo osvoboditi, saj verjamejo, da imajo svobodo za zelo pomembno vrednoto. Sprašujejo se, kako je mogoče, da so Nemci pred stoletjem dopustili Hitlerju vzpon na oblast in zakaj niso množično protestirali, se upirali in zakaj niso vzeli oblasti v svoje roke, ko je postajalo očitno, da bo sprožil svetovno vojno. Številni raziskovalci so po vojni odgovarjali na vprašanja o pravi naravi demokracije, konformizma, množične psihologije, kot jo je imenoval Freud, avtoritarne osebnosti, vsakdanjega obrambnega delovanja in zgovorne množične tišine, ko se na oblasti šopirijo diktatorji. Pomemben odgovor na vsa zapisana vprašanja pa je – tišina kot strategija preživetja.

Kdor protestira, kdor se upira gospostvu, veliko tvega, pa naj imamo v mislih najstniškega upornika zoper avtoritarnega očeta, Greto Thunberg, petkove kolesarje ali delavce, ki so prisiljeni delati za sramotno mezdo. To je zelo preprosto spoznanje. Upiranje je zahtevno, težavno, naporno in nevarno, možnosti za uspeh pa so pogosto minimalne ali celo nične.

Ljudje navadno zelo dobro vedo, kaj je dobro in kaj je na strani zla, kaj je zlo, ki ga nočejo. Ni jim treba brati debelih filozofskih knjig o tem. Lahko jih berejo, kajpak, toda nekje globoko v sebi ves čas že vedo, kaj je prav in kaj ni. Le da ni nujno, da se odločajo za dobro. Lahko se, ni pa nujno, da se. Ta razcep je težko pojasniti, še zahtevnejše pa ga je sprejeti.

V neskončnost se je mogoče prepirati, kaj je v določenem trenutku dobro in kaj ni. Vsakdo ima lahko svoje mnenje. In vsakdo se lahko obnaša kot pripadnik svojega klana, skupine ljudi, ki ji pripada, s katero se identificira. In moj klan, si misli posamezni ego, ima že prislovično vedno prav.

Lacan je nekoč zaostril razumevanje človeške paranoidnosti. Ego ni paranoiden, je dejal, ego je paranoja.

Ego je tako rekoč po definiciji ves čas prestrašen in ima občutek, da ga nekaj ali nekdo ogroža. Nekaj ali nekdo mu hoče nekaj vzeti, zato ima občutek, da izgublja tla pod nogami, ko se kdo z njim ne strinja, ko ima drugačno mnenje. Zaradi prestrašenosti je napadalen.

Človeški jaz je obenem rad prepričan, da je svoboden in da sam odloča o svojem življenju. Ker ve, kaj je prav in kaj je narobe, bi upravičeno pričakovali, da se vselej odloči za to, kar je prav, dobro.

Izkušnje dnevno potrjujejo, da to pogosto ni res. Taisti jaz je pripravljen zlahka priznati, da živi v svetu, v katerem o številnih zadevah njegovega življenja odloča oblast, prav tako se strinja, da o mnogih zadevah njegovo odločanje niti nima smisla, ker tako, kot je, pač je, to pa pomeni, da drugače sploh ne more biti. Kako je potem z njegovo svobodo?

Če svet je, kakršen je, se nimam kaj odločati, saj je že vse odločeno. In če o številnih zadevah namesto mene odloča oblast, velja takisto. O čem potem sploh odločam? In kako je z mojo odgovornostjo? Za kaj sem odgovoren?

Notranja protislovja človeških osebkov te dni dobro oriše ruski pisatelj v pismu neznanemu Ukrajincu (»Moja država je padla iz časa«: pismo ruskega pisatelja Mihaila Šiškina neznanemu Ukrajincu, The Guardian, 3. april 2023): Moj oče je verjel, da brani svojo domovino pred Hitlerjevim režimom, vendar je branil tudi enako fašističen Stalinov režim.