Ministranti Ministrstva za kulturo se potepajo po Sloveniji in zbirajo zamisli, kaj in kako naj počnejo, da bo kultura spet velika. So brez zamisli ali jih res zanima, kaj o njihovem početju mislimo Neljubljančani? Moj vtis je, da oboje. Nabirke namreč začnejo s predavanji, polnimi tabel, shem in diagramov. Ljudje, ki v službi sestavljajo takšne sličice, prav gotovo nimajo pametnega dela … A neverjetno polovico časa na regijskih posvetih vendarle namenijo pripombam krajevnih kulturnikov, ki jih zbrano poslušajo, teta med njimi pa si kakšno reč tudi zapiše. Da ne govorimo o tem, da lahko vsak smrtnik z dostopom do interneta prispeva svoje zamisli preko spletnega vprašalnika …

Čeprav hodijo skoraj izključno po mestnih občinah, prav gotovo slišijo marsikaj, o čemer ljubljanska kulturna scena nima pojma. Še več bi slišali, če bi obiskali tudi kakšno podeželsko središče. A ne zahtevajmo preveč! Že to, da ustvarjalnost brbota vsenaokrog Ljubljanskega kotla, je za nekatere od njih novica. Za dojetje, da so tudi vaščani željni ustvarjanja in uživanja v umetnosti, pa bi morali ponastaviti svoje poglede na svet … Ja, dragi kultur-ministrovci, za razliko od vas so podeželani polni zamisli, kaj bi se dalo narediti, če bi le imeli na voljo prostore, ki jih župani ne bi odklepali samo ustvarjalcem po svojem okusu. Tam, kjer tak prostor je, pa je tudi neverjetno dobro izkoriščen. Tudi to bi videli, če bi obiskali podeželje. A kot vemo, je za mnoge Ljubljančane že izlet v Maribor ali Mursko Soboto safari. Obisk Poljčan je primerljiv s poletom na Luno, obisk Kuzme pa druženju z istoimenskim škratom iz pravljice ge. Makarovič … Roko na srce, marsikje na podeželju bi bili veseli že dobre spletne povezave, kaj šele prostora za kulturo. A tu si lahko umijete roke, da to sodi pod okrilje ministrstev za infrastrukturo in digitalno preobrazbo.

Ko že pohajkujete po dolincah prijetnih, kjer ni ljubi vaš dom, lahko obiščete tudi kakšen grad, kjer imajo zaprte norce, neumneže, poškodovance, izrojence, 'prave' zapornike in druge izobčence. Če ne boste padli s preozke ceste, si razbili finega avta na luknjah v asfaltu ali v odsotnosti kažipotov zašli, boste tam našli na tisoče ljudi, lačnih kulture, lačnih česarkoli, kar bi jih vsaj za trenutek iztrgalo ujetosti v brezupen vsakdan, kar bi njihovim mislim omogočilo, da poletijo in vidijo svet onstran zidov. Med njimi je ravno toliko nadarjenih, domiselnih in ustvarjalnih, kot v katerikoli drugi skupini ljudi.

Ljudem s statusom invalidnih oseb je treba omogočiti dostop do prostorov, kjer se umetnost uživa. To veste. Ne veste pa, da jim je treba omogočiti tudi dostop do prostorov, kjer umetnost nastaja. Kulturna srenja se ima za kulturno, ker je daleč najbolj vključujoča poklicna skupnost za ženske, Rome, tujce, LGBT+ skupnost in druge dežurne manjvredneže. A ljudje s statusom invalidnih oseb v to skupnost še niso prodrli. Med poklicnimi umetniki jih skoraj ni, kdor je, pa je status invalidne osebe pridobil, ko se je že izšolal. Je krivo Ministrstvo za infrastrukturo, ker ti ljudje ne morejo priti v skoraj noben atelje ali vadbeni prostor in so jim tudi akademije tako rekoč nedostopne? Je krivo Ministrstvo za šolstvo, ker mnoge kljub polnim ustom deinstitucionalizacije še vedno šola ločeno od 'navadnih' otrok? So krivi starši, ker jih ne vpišejo v pet obšolskih dejavnosti, kjer bi razvili svoje darove? Ali je nemara vendarle krivo Ministrstvo za kulturo, kjer menite, da so lahko ti ljudje le odjemalci in ljubiteljski ustvarjalci kulture ter se ne morejo enakovredno vključiti v poklicno ustvarjanje umetnin? …

Tudi odgovornost za obupno stanje na področju avtorskih pravic najraje podtaknete Ministrstvu za gospodarstvo. Nezadovoljni so ti, ki plačujejo preveč za izposojanje, fotokopiranje in za vrtenje glasbe. Nezadovoljni so oni, ki od tega premalo dobijo. Zadovoljni so le tisti, ki so plačani, da ta denar premeščajo od prvih do drugih in si izmišljujejo pravila, po katerih ga kar precej pade v žep nekomu tretjemu …

In kaj menite o honorarjih, ki so včasih nižji, kot bi človek za enako obsežno delo dobil kot prostovoljec? Se je treba tudi glede tega obrniti na Ministrstvo za gospodarstvo? G. Pregl je nedavno izračunal, da je honorar za leposlovje usahnil na 40 % tistega izpred pol stoletja. Po mnenju mnogih smo takrat živeli v diktaturi, ki je ubijala že svobodno mišljenje, kaj šele ustvarjanje. A kakšna svoboda je v tem, da moraš na leto napisati 900 strani če želiš s pisanjem zaslužiti povprečno plačo – brez regresa, božičnice, odpravnine, potnih stroškov in malice ter stroškov izobraževanja o temi? To so 4 romani ali 40 slikanic, ki prejmejo subvencijo, so izdane in po možnosti vredne branja. Vsaka zahteva predstavitve, nastope in intervjuje, še prej pa mukotrpno iskanje založnika in še bolj mukotrpna pogajanja z njim, lektorjem, oblikovalcem in še kom. Da o razmišljanju, o čem pisati in kako to napisati, sploh ne govorimo. Leto šteje 1.800 delovnih ur. Če jih pisatelj uspe polovico nameniti samemu pisanju, to pomeni proizvodnjo ene strani vrhunskega leposlovja na uro. Zakaj bi se kdorkoli pri zdravi pameti v takšnih pogojih lotil pisateljevanja?

Ne, bolje se je zaposliti na Ministrstvu za kulturo ter tam za spodobne denarce pesniti nacionalne programe, kulturne modele, deklaracije, slavnostne govore in visokoleteča spremna besedila. Še avtorske pravice za te 'umetnine' pripadejo 'založbi' za največ leto, dve, potem pa jih je možno spet vnovčiti. Enako donosno, a še bolj ustvarjalno, pa je sodelovanje v razpisnih in natečajnih komisijah. Pri zlaganju obrazložitev, zakaj nekdo je ali ni upravičen do denarja ali nagrade, si lahko daš toliko duška, kot Michelangelo pri poslikavanju stropa Sikstinske kapele. Toliko bolje, ker so (ne)upravičenci tvoji kolegi: prijatelji in sovražniki, potencialni in bivši ljubimci. Zadeva je osebna, a jo je treba prikriti. Kakšne možnosti za igro besed! … Le tako je danes v Sloveniji smiselno, donosno in prijetno biti pisatelj, ustvarjalec, umetnik …