V svetu drugačnosti in domnevnega vsesplošnega sprejemanja drugačnosti, ljudje pogosto ne pozabijo reči, da nas drugačnost bogati, da je bogastvo, se dogaja tudi tole. Ne dogaja se le sem in tja, dogaja se pogosto. Kako to vem? Vem, ker mi o tem pripovedujejo ljudje. Vsak dan. In v letih se je takih zgodb nabralo. Tamle jih je še in še. Sledi ena od njih. To je tipična zgodba, ki se ves čas ponavlja, le protagonisti se menjajo.

Počasi si dovolim sprejeti plahi občutek, da sem morda res nekoliko drugačen. Začenjam se zavedati, da mi je mar za nekatere zadeve, da nisem brezbrižen. To pokažem, odziv bližnjih pa je: nehaj se ukvarjati s temi zadevami, ne razmišljaj o teh temah, ker tako pač je. Z mojo drugačnostjo je lahko v hipu konec. Pogreznem se v morje brezbrižnosti in živim podobno kot drugi ljudje, z mislijo, da sveta pač ne morem spreminjati, da je zame brezbrižnost boljša od angažiranosti in zaganjanja.

A nekaj je v meni, kar vztraja. Ne razumem čisto dobro, kaj je to, vendar je tam. Je v meni ali pa je nekje zunaj in samo deluje skozi mene – ne vem.

Ko spremljam Gretino delovanje v boju zoper podnebne spremembe, predlagam, da bi tudi mi naredili kaj podobnega, da bi se pridružili. Dijaki in dijakinje mi rečejo, da ne bodo hodili ob petkih na proteste, ker morajo pridno hoditi v šolo in se učiti, da bi naredili maturo in dobili čim boljše ocene in si odprli vrata na univerzo. Razumem, jim rečem.

Za praznik se odločim, da ne želim dobiti daril, zato prosim bližnje, za katere vem, da bi me sicer obdarovali, naj mi raje nakažejo denar. Rečem jim tudi, da bom ta denar nakazal dobrodelni organizaciji, ki v Afriki skrbi za lačne otroke in ljudi, ki nimajo dostopa do čiste pitne vode. Gledajo me, kot da sem padel z Lune, in mi rečejo, da je taka gesta sicer vredna hvale, a je vendarle dobro še enkrat premisliti, zakaj bi človek dajal od sebe, če pa lahko zadrži zase.

Nekega dne se sprehajamo po mestu in naletimo na second hand trgovino. Mladi ljudje, s katerimi se sprehajam, se zmrdujejo, da je res čudno, da nekateri ljudje želijo nositi oblačila, ki jih je pred tem že nekdo nosil.

Potem se pogovarjamo in omenim Marxov Kapital. Povem, da je Marx analiziral delovne procese in ustvarjanje vrednosti ter poudarjal pomen presežne vrednosti in dobičkov, ki romajo v žepe lastnikov kapitala. Zastavi se vprašanje, kako pravičneje razporejati vrednost v družbi, da razlike med elito in vsemi drugimi ljudmi ne bodo tako velike, a mi profesor filozofije reče, da je sistem družbenega življenja pač tak, kakršen je, in da ga posameznik ne more spremeniti.

K spremembam torej ne morem prispevati, sklenem, zdi se, da je najbolje, če se prepustim toku, stopim na vlak in se pustim peljati, kamor vlak pač pelje. Torej je bolje, da se ne sprašujem o pomenu in smislu življenja, morali in etiki, ideji dobrega. Prepustim se rutinam, jem, pijem, spim in se zabavam, nekaj delam, ker pač moram, plačujem davke in se držim pravil družbenega življenja. Moje življenje je izpolnjeno.

Le da ni.