Na prvi pogled se res zdi, da moramo ljudje pohiteti z ugotavljanjem, česa vse umetna inteligenca, na primer GPT-4, ne zmore, da se ne bi preveč širilo mnenje, da nas bo presegla in morda celo zasužnjila, a sam bi raje premislil, kaj vse zmore in česa vse ne zmorejo človeška umna bitja, subjekti uma, zakaj ne zmorejo in česa se lahko naučijo od umetne inteligence, ki na vprašanje, ali je vojna v Ukrajini najboljši, najrazumnejši, najučinkovitejši, najbolj etičen in tudi sicer najbolj kakovosten način reševanja problemov, v katere verjame Putin, na vprašanje torej, ali so tako razumljeni problemi res najbolj smiselni, preprosto odgovori, da nikakor niso, da torej obstajajo razumni, miroljubni načini, kako jih razumeti in reševati, a se človeški osebki kljub temu tam še naprej pobijajo med seboj in se bodo pobijali še precej časa. Nerazumnost človeških bitij, proti kateri je razumnost umetne inteligence nemočna, ponazarja tudi današnji zapis v časniku The Guardian (3,5 milijona funtov torijevskih donacij, povezanih z onesnaževanjem in zanikanjem podnebnih sprememb, pravi poročilo, Helena Horton, 31. marec 2023): Po novi analizi je konservativna stranka lani prejela 3,5 milijona funtov od posameznikov in subjektov, povezanih z zanikanjem podnebnih sprememb, s fosilnimi gorivi in z industrijami, ki močno onesnažujejo okolje.

Zagovorniki dejavnosti človeškega uma tako poudarjajo, da ta zmore prepoznavati vzorce. To je zagotovo res, vendar jih umetna inteligenca zmore prepoznati več in hitreje. Pri tem se ne utrudi in je enako zanesljiva po enodnevnem neprekinjenem delovanju kot na začetku, medtem ko se človeški um hitro utrudi in postane zasičen, zato dela vse več napak.

Drugi kritični argument v prid človeškega uma je ta: stroji ne morejo imeti občutka (imajo zgolj podatke, informacije in dostop do znanja) o preteklosti, sedanjosti in prihodnosti. Človeški um sicer ima tak dostop, vendar ga pogosto zgolj hromi, saj je veliko ljudi obremenjenih s preteklostjo, zato se nenehno nemočni vračajo vanjo, ki jih privlači kot črna luknja, prav tako pa so nevrotično zaskrbljeni zaradi morebitnih prihodnosti, zato so obremenjeni še z njimi, namesto da bi živeli čuječe v sedanjosti.

Tretji argument pravi, da človeška inteligentnost ni enodimenzionalna. Če pogledamo okoli sebe, kako delujejo ljudje in kaj imajo med seboj, lahko opazimo, da pogosto ravno je enodimenzionalna. Nekoč je o enodimenzionalnosti ljudi Marcuse napisal celo knjigo z zgovornim naslovom: Enodimenzionalni človek.

Četrti argument je preprost: človeški um je zmožen za zlitje statične in brezčasne logike formalnega razmišljanja ter kontekstualne in zelo dinamične logike čustev. Na žalost ga to pogosto obremenjuje še bolj, kot ga obremenjujeta preteklost in prihodnost. Ne obvlada lastnih čustev, ne zna upravljati z njimi, zato je toksičen in destruktiven.

Peti argument je neposredno povezan s četrtim: stroji ostajajo ujeti v singularno formalno logiko. Če bi ljudje zmogli delovati bolj razumno, kot delujejo, bi imeli tudi sami veliko koristi od formalne logike, tako pa so večkrat nerazumni, nelogični, kontradiktorni, nekonsistentni, zmožni verjeti v absurdnosti in se zanašati na vraževerje celo tedaj, ko jim neposredno škodi.

Iz zapisanega sledi, da bi bilo zelo dobro, če bi se ljudje učili od umetne inteligence razumnejšega delovanja, pomena formalne logike, obvladovanja čustev in upoštevanja vzorcev, ne le njihovega prepoznavanja.