Vsak človek naj bi se kot razumno bitje obnašal kot zakonodajni član univerzalnega kraljestva ciljev, je nekoč zapisal Immanuel Kant. Kaj to pomeni danes, več kot stoletji kasneje, v svetu, v katerem se ruski predsednik Putin vse bolj nagiba k večni vojni z zahodom? Vojna v Ukrajini že leto dni vpliva na ves svet, in če se nikoli ne bo končala, bo vplivala večno. Poleg podnebnih sprememb je to morda še zadnja meja, ki jo je človeštvo lahko prestopilo. Kaj sledi?

Že nekaj desetletij se močno širi razmišljanje, da je prestopanje meja, na primer razmišljanje in delovanje out of the box, dobro samo po sebi, kar pomeni, da bi mu moral slediti vsak razumni človek. Ko sliši pozivanje k takemu razmišljanju in delovanju, k preseganju samega sebe, h kreativnosti, k nenehnemu gremo naprej, k širjenju in rasti, se vpraša, kako naj se vsega tega sploh loti. Naj obišče kak seminar, kako delavnico, naj posluša guruje, naj sam odkrije, kaj je kritično razmišljanje in delovanje out of the box? Kaj naj stori, da bo na ravni pozivanja in da bo primerljiv z vsemi drugimi ljudmi, ki domnevno sledijo istemu? Zdi se, da je danes skoraj zapovedano tekmovanje v kritičnem razmišljanju, ustvarjalnem delovanju, nenehnem priganjanju samega sebe. Zadeva pa je zapletenejša, kot se zdi na prvi pogled, in je paradoksna.

Vselej so določene vedenjske oblike izključene in prepovedane, onemogočene. Če bi le znali onemogočiti Hitlerja, dokler je bil še čas! A kdaj bi to storili? Ko je še hodil v osnovno šolo? Kasneje? Kdaj torej? Je Hitler deloval out of the box? Deluje tako Putin?

Temeljna narava strukture katerekoli kulture in kateregakoli družbenega življenja je kajpak izključevanje, je prepovedovanje, postavljanje meja, saj je življenje v brezmejnem svetu preprosto nemogoče. Drugače torej ne more biti, zato je sanjanje o popolni svobodi preprosto nesmiselno oziroma absurdno. Svoboda je mogoča in smiselna le, če obstajajo meje, ki jih je mogoče prestopati, in meje, ki jih absolutno ne bi smeli, ker jih kratko malo ni mogoče prestopiti.

Prav je zato, da nas zanima, kot je zanimalo Foucaulta, kako se vzpostavljajo meje, kako se vzpostavlja distribucija in kako je mogoče prestopanje meja, kdaj je tako prestopanje produktivno in kdaj ni, kdaj je zgolj v službi zla.

Meja je izkušnja, pravi Foucault. Izkušnja je, ko je človek na meji. Prav tako je izkušnja, ko se ji približuje. Taka izkušnja pomeni delitev: nekaj je na tej strani meje, nekaj je na drugi strani. Človek je lahko na meji. Tam se lahko ustavi. Na meji izkuša delitev. Lahko se vrne ali nadaljuje. Če ne nadaljuje, je onkraj meje neizkušnja, je nekaj, kar ostaja zunaj izkušnje.

Obstaja črta, tanka linija, meja. In obstaja možnost, da jo človek prestopi. A zakaj bi jo prestopal? Zakaj ne bi živel znotraj že določenih meja? Čemu vse to pozivanje k nenehnemu prestopanju meja?

Foucault zapiše: meja ne bi mogla obstajati, če je absolutno ne bi bilo mogoče prestopiti, in nasprotno bi bila transgresija nesmiselna, če bi pomenila le prestopanje meje, sestavljene iz iluzij in senc.

Izjemno spoznanje in dobro življenjsko vodilo. Ko se nam zdi, da prestopamo meje, in smo prepričani, kako pogumni, drzni in ustvarjalni smo, je zato zelo dobro vprašati se, kakšne meje v resnici prestopamo. Če prestopamo meje, sestavljene iz iluzij in senc, nismo naredili prav ničesar. Morda se dobro počutimo, ker se imamo za ustvarjalne in drzne, a v resnici sami sebi ustvarjamo novo iluzijo in ostajamo ujetniki znotraj natančno določenih meja.

Današnje prestopanje meja je pogosto natanko to, kar odkrivamo v Foucaultovem razmišljanju o odnosu med mejo in transgresijo oziroma prestopanjem meje. Noben problem namreč ni prestopati iluzornih meja, narejenih iz senc. Mogoče je sicer ustvarjati videz pogumnega in ustvarjalnega delovanja, vendar je to le videz. V svetu videzov je nepomemben, je zgolj nov videz v morju drugih.

Obstaja močna potreba po ustvarjanju videzov, ki so simulirane oblike realnosti. Morda si je zato dobro še enkrat ogledati sliko Le balcon, ki jo je naslikal Édouard Manet, o njej pa je Foucault zapisal tole: (…) Ta meja življenja in smrti, svetlobe in teme, ki je tam.

Kje so današnje meje, ki bi jih bilo nujno treba prestopiti? In katerih meja nikakor ne bi smeli? Kaj bi lahko predstavljala danes Skušnjava svetega Antona (H. Bosch, 1490)? Kaj pomeni Kantova revolucija v razumevanju človekove zmožnosti, da ustvarja svet v umu, se zaveda sebe kot ustvarjalca in sveta, ki ga ustvarja, subjekta kot dejanja samoaktivnosti? Kako se danes izviti iz samoizzvane nedoletnosti?

Človek si lahko kot razumno bitje zastavlja cilje in jih skuša doseči. To ga dela človeškega. Katere cilje si zastavlja danes in kako jih skuša doseči? Kako živeti v svetu, za katerega se zdi, da ne pozna nobene meje več in meja niti ne mara, ker jih je treba nenehno presegati? Tak svet je nemogoč. Torej je tudi življenje v njem nemogoče.