Ljudje so večinoma navadno in zelo dolgo časa zelo potrpežljivi do svojih oblasti. Že dolgo nazaj so socialni psihologi in drugi znanstveniki dokazali pomen zapletenosti razmerij med gospodarji in hlapci, njihovo nenavadno naravo, zaradi katere je včasih vtis, da hlapci gospodarje celo ljubijo in hočejo več gospostva nad seboj. Torej ni čisto res, da bi bili vsi radi svobodni na način, ki ne prenese hlapčevanja, podrejenosti in trpljenja. In enako ni res, da ljudje vselej sledijo svojim željam – te so včasih zgolj želje njihovih gospodarjev. Ne, ne nameravam vnovič razmišljati o oblastnih razmerjih, kot jih je raziskoval Michel Foucault, pa tudi Heglovega razmišljanja o gospostvu in hlapčevanju ne bom niti omenil. Zanimajo pa me dogodki v povezavi s predlagano in že sprejeto pokojninsko reformo v Franciji, zaradi katere se je dvignilo na noge vsaj nekaj milijonov ljudi, ki ne nameravajo več biti potrpežljivo tiho in se oblastnikov niti malo ne bojijo.

Osnovna ideja francoskih protestnikov v teh dneh je zelo jasna in razumljiva vsakomur: naivno je misliti, da se oblastniki spreminjajo sami od sebe, ker delajo na sebi, se izobražujejo vse življenje, razvijajo kompetence, so empatični in sočutni; enako naivno je verjeti, da poslušajo svoje podanike in delajo za obče dobro, za humanistične ideale egalitarnosti, enakih pravic, za skupno načrtovanje prihodnosti.

Močni in oblastni ljudje, ljudje, ki zasedajo oblastne položaje, delajo najprej zase, za denar, vpliv, za lastne interese. Pika. Kdor misli drugače, je obupno, romantično naiven. Interes močnih ljudi je: vsaj ohraniti moč, če je že povečevati ni mogoče.

Za navadne ljudi pa so medijsko posredovane in z nenehnimi oglasi olepšane moralistične pravljice o konstruktivnih dialogih, konstruktivni kritiki, delitvi oblasti, demokraciji, enakih možnostih. Zanje so zgodbe o individualističnem sanjanju o uspehu, o vseživljenjskem izobraževanju, razvijanju kompetenc za potrebe trga dela. In kajpak o tem, da kapitalizem nima alternative, da družba ne obstaja in da je vsak človek svoje sreče kovač.

Demokracija je še iz antičnih časov sem moč navadnih ljudi, ki si vzamejo besedo, se lepega dne oglasijo in vztrajajo. V tem je moč. Moč je v vztrajanju. To ni oblastna moč, je pa moč ljudi, da ne popuščajo, ko vedo, da ne smejo popuščati, ker jih oblastniki ne bodo hoteli slišati, če ne bodo vztrajali. Oblastniki namreč določenih zadev ne slišijo, nočejo slišati in jih ni mogoče pripraviti h konstruktivnemu dialogu.

Ali kot zapiše Joseph Andras v prispevku z naslovom Njihov režim mora pasti: Demokracija so organizirane množice, ki svoje potrebe zadovoljujejo prek institucij, ki si jih zamislijo same in nato nadzorujejo.

Demokracija zato pomeni obrat v razmišljanju: na nadzorujejo oblastniki svojih podložnikov, temveč ti nadzorujejo oblastnike, ki jih po potrebi zamenjajo. Ne bojijo se hlapci gospodarjev, temveč se ti bojijo samostojnega kritičnega razmišljanja out of the box in srda hlapcev.

Dokazano je tudi, da delavci živijo v povprečju nekaj let manj kakor menedžerji, bankirji, pripadniki elite. Saj tega ni bilo težko dokazati. Dovolj je zdravi razum, ki se zaveda pogojev, pod katerimi opravljajo številni delavci desetletja dolgo težaška dela, nevarna dela, neumna dela, nesmiselna dela, ker nimajo drugih možnosti, obenem pa so izpostavljeni pritiskom, da morajo delati še več, biti produktivnejši in učinkovitejši, obtoževanju, da so predragi in da hočejo preveč, ko sem in tja rečejo, da se je s plačo težko prebiti iz enega meseca v drugega. In ne govorijo o luksuznih avtomobilih, ne govorijo o dragih počitnicah ali dopustovanju na tihomorskih otokih, ne govorijo o posebnih prehranjevalnih protokolih, ker si zdrave in izjemno drage hrane pač ne morejo niti privoščiti.

Včasih hlapci preprosto sporočijo gospodarjem, da nekatera pravila družbenega življenja kratko malo ne veljajo več. Postavijo nova pravila. Resnično, nobeno pravilo družbenega življenja ni vklesano v granit.

Ali pač. Pravilo, da imajo ljudje pravico do dobrega življenja, ki jim je nihče ne more odvzeti. In če že poskuša, udarijo nazaj.