Knjigo Sočutna šola: od inkluzivne šole k sočutni skupnosti sem pisal z zelo jasnim namenom. Pisal sem jo tako, da sem imel ves čas v mislih potrebo ljudi po organiziranju, po skupnem delovanju, po upiranju kultu individualizma in kulturi narcizma, ki razbijata občestva in onemogočata njihovo ustvarjanje. Pisal sem jo za potrebo po kultiviranju sočutja, občutkov pripadnosti in sprejetosti, vključenosti, pomena in smisla življenja. Nisem je pisal za populariziranje konceptov empatije, sočutja, opolnomočenja, skupnostne skrbi, etičnosti kot skrbi za drugega – takega populariziranja je še preveč, ter pogosto ni nič drugega kot zgolj poenostavljanje radikalnih humanističnih idej zaradi dobičkonosnosti in ideoloških ciljev.

Ne, pisal sem jo, da bi obudil in okrepil tradicijo. To je tradicija, o kateri razmišlja španski izdajatelj knjig Simón Vázquez. Pred mesecem dni je dejal: Svet levičarskega založništva, radikalna kultura, se je, razen v zelo specifičnih primerih, odcepil od političnih in družbenih gibanj. Mislim, da bi morali iti v nasprotno smer, torej v gradnjo skupnosti okoli knjig.

Knjiga Sočutna šola je nastajala z natanko enakim namenom: graditi sočutno šolo okoli knjig. Mislim na skupno branje, na javno branje, na razpravljanje o zapisanem, na debatiranje, na skupno iskanje rešitev vsakdanjih skupnih problemov, na kreativno delovanje za skupnostno skrb. V ospredje postavlja etičnost kot skrb za drugega, kar pomeni, da imajo posamezniki pred očmi blaginjo ali dobrobit drugega.

Koliko takih izkušenj sploh imajo ljudje? Koliko jih lahko reče, da doživljajo druge ljudi na tak način, da čutijo njihovo skrb? Ne zaskrbljenosti, ker to ni isto. Nevrotične zaskrbljenosti je veliko preveč. Kot je preveč tekmovalnosti, meritokracije, medsebojnega obtoževanja, kritiziranja, ugotavljanja, kdo vse je neumen in nesposoben.

Oblikovanje skupnosti okoli knjig je projekt, s katerim odpiramo javne prostore in jih ohranjamo odprte. Če imamo pred seboj knjigo Sočutna šola, so to prostori za razmišljanje in doživljanje sočutja, skrbi drugega, skupnostne skrbi. So skupni odprti prostori, v katerih ljudje zares poslušajo drug drugega in se pogovarjajo o tem, kar imajo med seboj, o tem, kar bi radi imeli med seboj. Ne poslušajo piarovcev, oglaševalcev, influencerjev, voditeljev in javnih avtoritet. Ne, poslušajo drug drugega. In se pogovarjajo in pogovarjanje ni isto kot komuniciranje.

Sočutna skupnost črpa moč za oblikovanje, preoblikovanje in krepitev iz kulture, iz tega, kar imamo ljudje med seboj, iz tega, kar negujemo in kultiviramo, krepimo in ohranjamo v dobri kondiciji. Na ta način skrbi tudi za družbena gibanja, za kulturo pogovarjanja in poslušanja. Ali kot poudarja Vázquez: poslušati moramo družbene govorice, preden postanejo hrup.

Mislim torej na tradicijo, mislim pa tudi na tiho tkanje duha, kot ga je imenoval Hegel. Mislim na možnost, da veliko ljudi v kratkem času pripiše nekaterim idejam, ki so morda v zraku že dolgo časa, velik pomen, veliko vrednost, ki je taka, da začnejo delovati in vplivati nanje.

Resnično, obstajajo dobre ideje, ki jih poznamo, a ne vplivajo na nas. Poznamo jih, a smo do njih brezbrižni. Vsak človek, na primer, pozna besedo sočutje in si misli, da je sočuten. A če bi bilo to res, zakaj je tako malo sočutnega vedenja in delovanja, zakaj je tako malo skrbi za drugega, zakaj je kult individualizma tako močan, zakaj je tako veliko povzpetništva in sebičnosti?

Knjiga Sočutna šola potrebuje aktivne poslušalce in bralce, sicer je nemočna in nekoristna. Če ne bo naletela nanje, ne bo prispevala k preoblikovanju družbene realnosti, ne bo vplivala na potrebo ljudi po aktivnem poslušanju in pogovarjanju, ne bo prispevala k oblikovanju sočutnih skupnosti.

Seveda ne mislim, da lahko s knjigami spreminjamo svet. Daleč od tega. Ali kot poudarja Vázquez: Če ne berete knjig, ne morete ničesar spremeniti, če pa samo berete knjige, prav tako ne morete ničesar spremeniti.

Kako torej spreminjamo svet?

Spreminjamo ga predvsem skupaj. Na primer tako, da se zavežemo k skupnemu delovanju in branju knjig.

Začenjam z branjem nove knjige: Anne Case, Angus Deaton. Deaths of Despair and the Future of Capitalism (Princeton University Press, 2020). Za pravičnejši svet in za manj obupanosti v njem.