Udeležil sem se mnogih delavnic za izvajalce umetnostne terapije. Delavnice so v glavnem vodile ženske. Skoraj vse udeleženke so bile ženske. Umetnostna terapevtka je poklic, ki ga opravljajo skoraj izključno ženske.

Terapija ni hec. Delavnice so bile čustveno močne. Vstopali smo v zelo osebne odnose. V kasnejših razpravah se je pogosto izkazalo, da sem jih sam doživljal in o njih razmišljal izrazito drugače kot druge udeleženke (in izvajalke). One so to videle kot mnenje enega od udeležencev. Sam sem to videl kot mnenje polovice človeštva … Pogosto sem bil edini moški v skupini. A kadar nas je bilo več, smo ugotovili, da se to dogaja vsem. Umetnostna terapija kot panoga nekaterih reči enostavno ne nagovarja, ker se ženskam ne zdijo pomembne. Posledično dečki, mladeniči in moški, ki so je deležni, odnesejo veliko manj, kot bi lahko.

Najbolj očitno je to bilo na delavnici, ki jo je vodil moški in je bila spolno uravnotežena. Vodja je namreč delal z brezdomci in jih je nekaj vključil v delavnico. Pri eni vaji je na tla narisal črto. Prostovoljca, brezdomec in jaz, sva se postavila vsak na eno stran. »Črte ne smeta prestopiti! Drug drugega se ne smeta dotakniti! Lahko pa krilita z rokami, in govorita, kar hočeta. Naloga je, da drug drugega prepričata, da bo stopil korak nazaj,« je bilo navodilo. Govorila sva, krilila, sikala, kričala, grozila, rjovela, zmerjala, se skoraj stikala z nosovi … Bilo je božansko, obema. Toliko negativne energije, kot sem je dal takrat ven s takšno lahkoto v tako kratkem času, nisem sprostil nikoli prej ali kasneje – in to ne da bi kogarkoli prizadel, ampak sem nekomu omogočil enako očiščenje … A udeleženke so bile blede kot zid, zgrožene, prepričane, da se bova pobila. Ko sva se objela in se iskreno zahvalila drug drugemu za fantastično izkušnjo, jim ni bilo nič jasno. In nobena ni hotela izvesti te vaje …

-

Jeza je hudič. Ženskam je prepovedana. Tako zelo jim je prepovedana, da je mnoge sploh ne občutijo … Strah je dovoljen, a ni zaželen. Ne spodobi se biti strahopetna … Od treh čustvenih ventilov za stisko ženskam torej ostane žalost. Žalost je 'žensko' čustvo in jim je dovoljena. Zato so ženske hitro žalostne in pogosto jočejo …

Moškim ni. Moškim je žalost tako prepovedana, da je mnogi sploh ne občutijo … Tudi strah nam je prepovedan; le če smo življenjsko ogroženi, smemo zbežati … Edino dovoljeno 'moško' čustvo za stisko je jeza. Zato smo moški hitro jezni in pogosto besnimo …

Trem čustvom za stisko ohlapno ustrezajo trije odzivi na ogroženost. Jeza vzpodbudi boj. Strah vzpodbudi obrambo in predvsem beg. Žalost pa vzpodbudi neodzivnost, vdanost, prepuščanje okoliščinam, na katere (pač) ni mogoče vplivati …

-

Vzorec, kaj se ženskam spodobi in kaj ne, se izrazito kaže tudi v sodobnih kampanjah #metoo, #jaztudi in #nisemprijavila. Ženske povedo svoje zgodbe … ki se nadaljujejo … ali jih storilci nadaljujejo z drugimi ženskami. Ženske povedo svoje zgodbe … in to je to. Tu se konča. Edino spoznanje je, da je patriarhat grd. Morda se ustvari peticija, ki kakšnega nasilneža spravi ob službo. Morda se ta ali ona žrtev opogumi in koga toži. Morda kakšna nevladna organizacija prepriča oblast, da nekoliko spremeni zakon. Čustveno opismenjevanje deklic in dečkov, sprejemljivi vzorci vedenja žensk in moških, pa ostajajo enaki …

No, nekaj težnje je, naj se dečki, mladeniči in moški spremenimo. Naj bomo več prestrašeni in naj si dovolimo biti žalostni. Nihče pa ne reče ženskam, naj bodo za hudiča tudi kdaj jezne, naj kaj razbijejo in naj komu speštajo jajca. Ne, moški naj se spremenimo, ženske pa ste čisto v redu takšne, kot ste, in tudi vaši odzivi na stisko in ogroženost so v redu …

So, ja. Nič ni narobe, če pred nasilnežem otrpnete. Ni se vam treba počutiti krive, če se niste branile in skušale pobegniti. Težava je le v tem, da boste v tem primeru še naprej ustrahovane, tepene, posiljevane in ubite. Nasilneži se bodo spremenili samo, če se boste tudi žrtve. Ne da jih opravičujem, a tako je.

-

Na tej točki sem za kakšno bralko najbrž že moška šovinistična svinja. Vsem, ki ste prišle/-i do sem, toplo priporočam, da prekinete branje in preberete O duši Vedrane Rudan. Ga. Rudan je ženska, zato je ne morete zmerjati z moško šovinistično svinjo, kar bi vsakega moškega, ki bi napisal isto … Njena članek se me je dotaknil. Kako zelo nas vzgoja opredeljuje! Kakšno vrzel ustvarja med moškimi in ženskami! …

Kaj bi bilo, če bi dečke učili, da je vsak izgubljen pretep »neozdravljiva rana«, da mu vsak prejet udarec »razbije telo in dušo«, da se ne bo nikoli več sestavil, ker je vsaka modrica »znak trajno izbite moškosti«? … A jih ne učimo tega. Učimo jih: naj se borijo; naj vstanejo, če padejo; naj se borijo srčno ter tako ohranijo moško čast nedotaknjeno, tudi če izgubijo …

-

Nedavno je v Mariboru žena zaklala nasilnega moža. Zdaj na sodišču neprepričljivo zatrjuje, da se je sam nasadil, ko je navaljeval nanjo. Še v teh okoliščinah ji je težko priznati, da se ni pustila spodobno zadaviti, ampak se je odzvala z za damo nedostojnim nasiljem …

Nasilje nad ženskami je v porastu. Jasno: zdravstvo se je zlomilo, vlade so se izkazale za nesposobne, gospodarstvo je negotovo, prihodnost življenja na Zemlji je črna. V stiski smo. Moški smo jezni in divjamo. Ženske so žalostne in trpijo … In v tej stiski se pojavijo #metoo, #jaztudi in #nisemprijavila ter kup feministk in feministov, ki spodbijajo reči, ki so še nekaj let nazaj veljale za povsem običajne …

'Pravi' moški se odzovejo z jezo. Toda, a so res jezni? Poskusimo to jezo pretočiti skozi oba zaprta ventila: strah in žalost! Kako se spominjamo svojih zgodnjih (in morebitnih kasnejših izvenzakonskih) spolnih izkušenj? Pogosto oba z ljubico pijana ali zadeta … Na zadnjem sedežu avta, v spalnici staršev na hišni zabavi, v grmovju v bližini zabavišča … – v polmraku ali temi … Je bila ta ali ona ljubica neodzivna zaradi omamljenosti, vznemirjenja ali odpora? Naslednji dan je bila čudno hladna in kmalu ga ni več poznala. Se je zgolj odločila, da ji ni všeč ali jo je posilil? … Se lahko njegovemu sinu zgodi kaj podobnega, in ga bodo vrgli v zapor? … In kaj naj naredi glede sodelavke, ki se spogleduje z njim, ko jo je zadnjič lopnil po riti, pa mu je zagrozila s prijavo … in se naslednji dan spet spogledovala (Ja, ženske, to se dogaja, kar vprašajte svoje može, prijatelje in sodelavce!)? Se je mora bati? …

Patriarhalna pravila so nepravična, a jasna. Feministična pravila so pravičnejša, a so še v nastajanju in jih ne znamo upoštevati. Živimo v času sprememb, ko vlada spolni divji zahod. A če smo izstopili iz udobja 'civilizacije' in se podali na pot sprememb, se moramo spremeniti vsi. Na divjem zahodu so tudi ženske uporabljale puško, sekiro, nož, ponev, pest, karkoli … Na divjem zahodu so bile tudi patriarhalno vzgojene ženske jezne, bojevite in nasilne, ker jim je to pomagalo preživeti.