Buda je nekoč dejal, da uči samo o trpljenju in zmanjševanju oziroma prenehanju trpljenja. Torej je govoril o sočutju. Ko nastajajo po svetu sočutne skupnosti, med katerimi so sočutne šole, izhajajo iz zapisanega. Na svetu je namreč veliko trpljenja. In vsak človek je ranljiv. Ranljivi niso le nekateri posamezniki s posebnimi potrebami. Daleč od tega. 

Naj najprej naštejem nekaj temeljnih eksistencialnih vprašanj, ki si jih zastavljamo v sočutni šoli in se pogovarjamo o njih, da bi krepili skrb za drugega.

Kako ljudje doživljamo svet, sebe in druge ljudi, vse, kar je del sveta? O vsem tem razmišljamo in govorimo, ker je to v naši naravi. A kaj nam pomeni pripovedovanje zgodb drugim ljudem? Za kaj smo na svetu, če ne za pripovedovanje zgodb o življenju? Za koga smo? Za koga so naše pripovedi?

Naj nadaljujem z novimi vprašanji. Ali nismo na svetu za spremembo, za novo izkušnjo, za nove ljudi, za novo pustolovščino, za novo zgodbo, za vse to, kar prispeva k dobremu življenju? Ali pa smo za rutine, za nenehno ponavljanje, za več istega, za kopičenje? In ali ni nova izkušnja priložnost, da doživimo sebe, druge ljudi, čas, vsakdanje življenje na nov, drugačen način, kot smo navajeni?

Začasni odgovor na zastavljena vprašanja je ta. Na tem svetu smo za pripovedovanje zgodb o zapisanem. O novem in drugačnem, o odprtosti do novega in drugačnega. Smo za pomen, ki ga pripisujemo dogodkom, ne za same objektivne dogodke. Nismo za prenašanje informacij, dejstev in podatkov, nismo za kopičenje znanja in prenašanja znanja na druge ljudi. Počnemo tudi vse to, toda bistveno smo za zgodbe.

Ki potrebujejo dobre poslušalce.

Sprašujemo se, kakšno šolo zares želimo.

V sočutni šoli se učimo pripovedovanja dobrih zgodb o tem, kar imamo ljudje med seboj. O nas samih, o tem, kdo smo, kakšni so naši medsebojni odnosi, kakšnih si želimo. Pripovedujemo zgodbe o tem, kar se nam dogaja. Ne molčimo in si ne mislimo, da je bolje biti tiho, da si drugi ljudje ne bi mislili o nas česa takega, kar boli in povzroča trpljenje. Verjamemo, da je tako pripovedovanje nujno potrebno, da ga potrebuje vsak človek. Za zdravje, blagostanje, dobrobit, dobro počutje in dobro življenje.

Kar se nam dogaja vsak dan, torej spreminjamo v zgodbe. Življenje spreminjamo v pustolovščine, o katerih pripovedujemo drug drugemu. V teh pustolovščinah smo igralci in pripovedovalci obenem. Pripovedujemo o pustolovščinah, ki so se nam zgodile, na način, ki je samo naš.

Pripovedujemo zgodbe in jih obenem živimo. Pripovedujemo o tem, kako živimo, kaj se nam dogaja. Pripovedujemo o pripovedovanju, ki ga raziskujemo, kot raziskujemo lastno življenje in odnose z drugimi živimi bitji. Zgodbe oblikujemo, preoblikujemo, spreminjamo, dajemo pomen dogodivščinam, ustvarjamo smisel samega pripovedovanja.

Pripovedovanje zgodb nas spreminja. Končno se zavemo, da smo postali zgodba, da smo tudi sami pripoved, da se spreminjamo skupaj z njo. Potem se vprašamo. Kdaj se je zgodba začela? Z našim rojstvom? In kdaj se konča? Morda nikoli? Kdo je pravzaprav njen avtor?

Ko se rodimo v svet, je za nas vse novo, neznano. Usvojimo jezik in se naučimo pripovedovati o življenju, o novem, neznanem. Pripovedujemo si zgodbe in dogaja se nepredstavljivo. Ne le, da neznano spreminjamo v znano, temveč ustvarjamo nove simbolne svetove, v katerih z zadovoljstvom vztrajamo tudi pri tem, česar ne razumemo dobro, kar ostaja neznano, magično, čarobno in tuje.

Pripovedovanje zgodb drugim ljudem je lahko transformativno. S pripovedovanjem se spreminjamo, spreminjajo pa se tudi poslušalci. Vstopamo v nove svetove. Srečujemo se z novimi ljudmi, z novimi izkušnjami, z novimi dogodki, z novimi idejami in zamislimi, z novimi koncepti, z novimi podobami realnosti, ki nam dajejo misliti. Nad njimi se navdušujemo, izzivajo nas, da odpotujemo, da se spreminjamo, da se odpiramo novim pripovedim, novim srečevanjem z neznanim.

Kdo smo, če vsega tega ne počnemo, če se ne odpiramo, če vztrajamo v svojem svetu in smo zaprti, kot bi bili v ječi, v kateri se nekaj zgolj dolgočasno ponavlja in se v resnici nikoli ne spremeni?