Namesto razmišljanja, kako spreminjati šolski sistem, da bo ustrezal prenovljenim zahtevam kapitalističnih trgov po digitalizaciji in kompetentni delovni sili, bi morali, zlasti v luči aktualnih podnebnih sprememb, razmišljati o odgovorih na vprašanja, kot so: Kaj je prav, kaj je pravično, kaj je etično, kaj je trajnostno, v kakšnem svetu želimo živeti? Ne ugotavljamo, kakšen je svet, da bi se mu prilagodili, temveč razmišljamo, kako dober sploh je, za koga je dober in za koga nikakor ni, kakšen bi moral biti, da bi bil dober za vse. Šole v svetu, v katerem živimo, niso kazenski zavodi, v katerih bi morali otroci stati mirno, se izogibati medsebojnemu dotikanju, držati roke ob telesu in gledati naravnost. To niso kraji, v katerih molk in disciplina kot obliki spoštovanja avtoritet onemogočata kreativnost in eksperimentiranje. Nadzorovanje in discipliniranje šolskega vsakdana s svetom podob, prevelikih količin informacij, podatkov, znanja in izkušenj, ki temeljijo na kiču, klišejih, ekscentričnosti in neumnostih, sta ves čas predmet ostrih kritik, v glavnem pa sta že na smetišču zgodovine. Prav zato je čas za nova razmišljanja o šoli prihodnosti, ki temelji na egalitarnosti, sočutju, družbeni pravičnosti in družbenem opolnomočenju.

Inkluzivno izobraževanje zato razumem kot etični projekt. Pika.

Kot tak je izhodišče za vsako razmišljanje o izobraževanju, reformah izobraževanja, načrtovanju novih oblik izobraževanja. Ni le posebnost, na primer za otroke s posebnimi potrebami, temveč je univerzalnost.

Etično in moralno razmišljanje o otrocih s posebnimi potrebami je pogosto ujeto v pasti, ki jo opisuje izrazoslovje, za katerega moram reči, da je pomenljivo in zelo simptomatično. Otroke s posebnimi potrebami je treba zaščititi od pogosto krutega sveta rednega šolanja. Otroci se v takem svetu učijo reda in discipline, tekmovalnosti in vsega drugega, kar potrebujejo za uspeh v ravno tako pogosto krutem kapitalističnem svetu zunaj šol, zato ranljivi otroci tja ne sodijo, ker bi jih krutost še dodatno ranila, ranjeni in poškodovani pa so tako ali tako že dovolj.

Krute so torej šole, kruto je okolje, v katerem stojijo. Tekmovalne so šole, tekmovalno je kapitalistično življenje. Kdor ne uspe vztrajati v tekmovalnem ritmu, ostane zadaj ali pa je izključen, kar je tako rekoč isto. Človek se mora že od malega navajati na krutosti sveta. Zaščititi se mora, njegova koža mora postati kot usnje, zapreti se mora vase kot školjka, da ga kruti ljudje v krutem svetu ne ranijo (preveč). Tako ali tako ga, a to je usojeno vsakomur; vsakdo je ranljiv in ranjen.

Vsakdo bo torej dobil v svojem življenju porcijo krutosti in bo ranjen, ker kapitalistični svet nima alternative. Krutost in ranjenost bomo prenašali, ranljive bomo v najslabšem primeru izključili in v najboljšem primeru zaščitili. V vsakem primeru pa naj ostanejo, kjer že so.   

Poleg tega otroci v bližini otrok s posebnimi potrebami pogosto dodatno trpijo, ker se jim smilijo ali pa ti s svojim vedenjem motijo pouk. Sebični interes in etični egoizem sta tako merilo za ugotavljanje, kam kdo sodi, kje je njegovo ustrezno mesto. Pomembno je natančno določiti, na katerem kraju bo posameznik najuspešnejši, kje obstajajo najboljši pogoji za njegov uspeh – ne le v šoli, temveč tudi na delovnem mestu in v življenju nasploh. Praktično razmišljanje se lahko izteče v praktično znanstveno ugotavljanje, kako določiti najprimernejše kraje za različne posameznike in posameznice, kje pod soncem bi kdo moral biti, da bo red.

Ko torej znanstveno določimo, kdo ima posebne potrebe in kdo jih nima, je nadaljevanje enako preprosto. Ugotovimo: Otroci s posebnimi potrebami ne sodijo v običajne šole, ker vzamejo učitelju preveč časa; lahko motijo druge otroke; navadni učitelji nimajo posebnega usposabljanja za njihove posebne potrebe; drugi otroci jih morda ne bodo želeli v svojem razredu; lahko motijo nemoten potek pouka; starši drugih otrok bi agitirali proti njihovi prisotnosti (prim. prav tam, str. 25). Ko torej razmišljamo o konsekvencah ali posledicah, je računica preprosta. 

Pokaže nam, da je nekaj, običajna šola, nemoteno, medtem ko otroci s posebnimi potrebami to nemotenost tako ali drugače (z)motijo. In to ni v redu, ker je bolj prav, da poteka pouk nemoteno. Nemoteno je v redu, moteno ni v redu.

Otroci s posebnimi potrebami so tako ponovno motnja. Ne le, da imajo motnje, temveč tudi so motnja.

Sklepanje je torej razumno. V interesu večine ljudi in njihove potrebe po tem, kar imenujemo dobro, je, da so nekateri izključeni, ker bi s svojo navzočnostjo zmanjševali dobro, ki ga sicer želijo. Zaradi njih bi bilo dobrega manj, tega pa iz očitnih razlogov ne morejo sprejeti.

Naredite torej domačo nalogo, seštejte in odštejte, kar je treba sešteti in odšteti, rezultat bo vselej jasen. Potem tudi odločitev ne bo zahtevna. Ker je večina ljudi normalna, nekateri posamezniki vanjo ne sodijo, zato je moralno prav, da so izključeni. Za večino ne bi bilo dobro, če bi bili vključeni.

A kaj je dobro?

Ko so v starem Rimu metali prvotne kristjane levom v zabavo kričeče množice, ki je sedela na tribunah, je bilo to zanjo dobro. Bili so veseli, zadovoljni, prišli so po zabavo in dobili so jo. Je torej dobro metati kristjane levom? Seveda je, če vprašate antične gledalce, ki pod besedo dobro pač razumejo tudi zabavo ob gledanju trpljenja drugih ljudi.

Računica, kot rečeno, je izjemno preprosta. Če bi Vrhovni rekel ljudem, naj ustrelijo nekaj otrok s posebnimi potrebami, potem pa jih bo začaral, da bodo vsi živeli srečno na veke vekov, bi bilo razumno to narediti. Še zlasti, če bi dodal, da bodo sicer pogubljeni vsi, če ne bodo storili, kar jim je naročil pod točko ena.