14. oktobra 2021 je bilo že očitno zaznati, da se bo Zakon o osebni asistenci povsem zlorabil, izjalovil in posledično izničil. Postalo je jasno, da ni več finančno vzdržen. Takrat smo z jasnim namenom posneli Marijo Bačič,

da bi imeli, nekoč in nekje, živ dokaz o neumnostih, ki jih je gospa izrekala v Državnem zboru. Torej ne kjerkoli, ampak prav tam, v hramu demokracije, kjer je bil ta zakon sprejet. Zakaj to izpostavljamo? Ker smo že  takrat bili zgroženi nad nekritičnostjo in nerasodnostjo poslank in poslancev prisotnih na seji. Izposodila si bom naslov članka Rdeče pomursko omrežje socialnega podjetništva, katerega vsebina potrjuje moja dognanja, avgust 2017. »Marija Bačič je tudi članica IO združenja Sožitje, njena hči Lila Miloševič pa članica uredniškega odbora revije združenja Sožitje Naš zbornik. Koliko evrov iz tako pridobljenih nepovratnih sredstev se bo v prihodnjem letu prelilo v financiranje predvolilne kampanje SD v Prekmurju?« Drugi zanimiv citat iz članka, ki ga velja izpostaviti: »Marija Bačič je namreč tašča Gorana Miloševiča in sestra soproge direktorja Javnega podjetja CERO Puconci Franca Cipota, ki je nepremičnino propadle Družbene prehrane kupil sredi leta 2015. Da gre za družinsko zadevo na področju sociale, ki jo izdatno finančno podpirajo vsi vladni resorji, kjer so ministri in ministrice iz kvote SD«.

Dejan Židan je kot poslanec v DZ nič kaj skrito ”lobiral” za Zavod osebna asistenca Pomurja (ime, ki je navedeno v registru izvajalcev) oz. Društvo paraplegikov Prekmurja in Prlekije, ki po potrebi deluje enkrat kot zaseben zavod (vodi ga Stanko Novak), drugič pa kot društvo katerega predsenik je Stanko Novak. Kdo določa komu najemnino, glede na to, da zavod Stanka Novaka, plačuje najemnino predsedniku društva Stanku Novaku? Neprimičnina društva je bila seveda kupljena iz namenskih sredstev FIHO, predpostavljamo, da tudi večkrat prenovljena.

Društvo je del Zveze paraplegikov Slovenije in zato so vsako leto deležni tudi znatnih sredstev iz malhe FIHO. Predsednik Zveze paraplegikov Slovenije je gospod Dane Kastelic, ki je obenem tudi Državni svetnik, predsednik Komisije za socialno varstvo, delo, zdravstvo in ivalide. Sprašujemo se kako je mogoče, da svetnik tolerira takšno dvomljivo in koruptivno poslovanje, nenazadnje tudi v svojo škodo in ugled?

Že dlje časa vprašujemo odgovorne (KPK, MDDSZ, FIHO, Urad Varuha človekovih pravic, Zagovornika načela enakosti, vsakokratno Vlado RS in predsednika RS), če gre za dvojno ali celo trojno financeranje enakih storitev? A, ker gre za invalide, mediji in institucije molčijo. Tudi o tem smo že obsežno pisali Izvajalci osebne asistence; tržna niša Prekmurja in pošiljali na pristojne institucije, da se odzovejo, da reagirajo, da takšna ravnanja preprečijo in zatrejo v kali. A kaj, ko je očitno nacionalna folklora, da tisto, kar je javno, ni od nobenega in si torej, »čimprej in čimveč nagrabi«.          

Sedaj je nastopil ta čas, da bo mogoče možen premislek o nebulozah, ki jih pod krinko strokovnosti poslušamo predvsem na področju sociale. Sociala je namreč tisto spolzko, občutljivo, čustveno nabito polje, kjer se bijejo pomembne politično -ekonomske bitke. Nemalokrat je to bojišče prepuščeno poslankam, ki z medenimi besedami, ki obljubljajo nebesa na zemlji. Naj povemo naravnost, stranka Socialnih demokratov nedvomno v tem poslu prednjači, saj ima daleč največ izkušenj in dolgo tradicijo bratstva in enostnosti. Najnovejšo tovrstno domislico sedaj predlaga poslanka SD Mejra Hot predlaga razširitev pravice do osebne asistence za otroke in mladostnike. Za to plemenito idejo pa je mogoče zaznati zagnanost gospe Spomenke Valušnik, 

predsenice Društva Veselih nogic. Pravzaprav je bilo vrsto let podočje sociale, enakosti spolov, brezposelnih, ranljivih skupin, invalidov... skratka, vse kar spada v resor MDDSZ, njihov priviligiran igralni vrtiček/kotiček.

Zakon o osebni asistenci je postal povsem vsebinsko izropan. V korist velike večine izvajalcev OA, ki so zavohali poslovno priložnost, da si napolnijo žepe, obnovijo hiše, kupijo pisarne in nove avtomobile, zagotovijo zaposlitev sorodnikov, žena, staršev,... in si priskrbijo socialno varnost, boljši življenski standard, vse to na račun »uporabnika«. Tako spretno »optimizirajo«, kot se sedaj temu politično-kotektno reče, utaja davkov in kraja javnih sredstev. Ta zgodba z osebno asistenco ne pije nobene vode več: velika večina zasleduje zgolj in samo osebne interese, največkrat nepotistične in/ali klientelistične. Seveda na škodo tistih, ki osebno asistenco resnično potrebujejo.