Ste opazili, kako gladko je vojna za resnico o Covidu prešla v vojno za resnico o rusko-ukrajinski vojni? Vojskujoči strani, znanstvena in zarotniška, sta le spremenili zastavo, pod katero se borita. Nekaj vojakov in morda kakšen bataljon so zamenjali stran. Orožje in izstrelki pa so ostali isti.

Javna občila in zasebna trobila nas v obeh primerih dobesedno zasipavajo z bolj ali manj zanesljivimi podatki iz prve, druge in kdo ve katere roke. Toliko vemo, da se nam meša od silnega znanja. Dejansko pa vemo le toliko, kot vojaki v katerikoli resnični vojni: dovolj, da smo prepričani, da je naša stran čisto dobro, ona druga pa čisto zlo.

Zakaj kljub temu, da se utapljamo v podatkih o vojni, hlastno iščemo nove in jih goltamo, ko jih najdemo? Ker globoko v sebi vemo, da vemo premalo, in upamo, da bomo v novem viru izvedeli kaj, kar nam bo razjasnilo sliko. A vsi novi viri so že šli skozi (samo)cenzuro ene ali druge strani. Izvemo lahko samo to, kar že vemo.

V pričakovanju, da bom kaj novega izvedel od ljudi, ki so bili v Ukrajini, sem se udeležil razprave Eno leto ukrajinskega odpora. Razpravljali so trije zagovorniki znanstvene in en zagovornik zarotniške resnice o vojni. Povezovalec Matija Stepišnik je bil – kot večina občinstva, vključno z mano – na strani prvih. Kot na zaslišanju je skušal od zarotnika Bartola Lampreta izsiliti priznanje, da je znanstvena resnica edina pravilna. Tudi sam sem prepričan, da je bolj pravilna. A čemu služi razprava, če vsi mislimo enako?

Novinarja Klara Širovnik in Matej Povše, ki sta bila obiskala Ukrajino, sta povedala nekaj zanimivih in ganljivih zgodb, a ničesar novega o vojni. Jerneja Jug Jerše nam je obelodanila nekaj postopkov, s katerimi se EU dela, da v zvezi z vojno nekaj dela. Zarotnik Lampret pa je ustrelil nekaj kapitalnih kozlov, obenem pa edini postregel s podatki, ki jih je vredno raziskati, ali morda niso kozli, in tako zmanjšati svoje neznanje.

Srž obeh vojn med znanstveno in zarotniško stranjo je, da vse, kar rečejo eni, drugi prezrejo, zanikajo ali označijo kot laž. V vojni za resnico o Covidu so bili npr. stranski učinki cepiv nekaj, v kar 'znanstveniki' nismo smeli vrtati, ker smo bili takoj označeni za izdajalce. Edina sprejemljiva drža je bila, da si jih prezrl kot nekaj nepomembnega.

V vojni za resnico o rusko-ukrajinski vojni je vlogo stranskih učinkov cepiv prevzelo vmešavanje ZDA. Znanstvena stran v ZDA ne dvomi in se o njih ne sprašuje. So pomagale spodnesti Janukoviča? So pomagale nastaviti Zelenskega? So razstrelile plinovod Severni tok? … Eni pravijo: »Vsekakor ja!« Drugi pravijo: »Nedvomno ne!« Tretji pravijo: »Nimamo dovolj podatkov.« Mi jih res nimamo, a EU vlade jih imajo. Kljub temu se obnašajo, kot da jih nimajo: »ZDA so čisto dobro, Rusija je čisto zlo. Pika.«

»Razumeti vojno« je malodane sopomenka za »zagovarjati ruski napad«. Kdor postavi dvomljivo vprašanje, je takoj označen za izdajalca. A zanimivih vprašanj o času pred vojno in o vojni je cel kup: »Kakšen je (bil) odnos vlade, lokalnih oblasti in ukrajinske večine do ruske manjšine?« »Kako se je ruščina poučevala in uporabljala pred vojno in kako se zdaj?« »Kako so (bili) organizirani ukrajinski nacionalisti, koliko jih je (bilo) in kaj so počeli pripadnikom ruske manjšine?« …

In kaj pravzaprav vemo o predvojni v Donecku in Lugansku? Kako se je začela? Kako in kje je potekala? Od kod je prišlo orožje? Kdo se je boril? Kdo je nastradal? … Očitno je bila ta vojna čista kot solza, kajti meje z EU v 8 letih ni prestopila niti ena vest o kakšnem vojnem zločinu … Kaj vemo o Krimu? Kako so ga Rusi zavzeli? Kako je potekal referendum? Kako je bila izvedena menjava oblasti? Kaj se je dogajalo pozneje? … Našli so nas zgolj učbeniški podatki brez prvoosebnih pripovedi … Ni nas brigalo …

Kot nas zdaj ne briga, kako je lahko v celotni EU tako malo orožja, da ne more več oskrbovati ukrajinske vojske. Dali smo jim svoje muzejsko železje, pa so ga potrošili. Dali smo jim drugorazredno robo, ki smo jo lahko pogrešali, pa je že izstreljena ali neuporabna. Zdaj v orožje mečemo milijarde in ga proizvajamo na polno, pa jih ne moremo zadovoljiti. Imamo tako bedno proizvodnjo in zaloge? Ukrajinci preveč porabijo? … Ne postavljamo vprašanj. Ne iščemo odgovorov.

Zarotniki si postavljajo vprašanja in imajo odgovore. Res je večina takšnih, kot da jih je pes na repu prinesel. A so odgovori. Kdor jih išče, jih pri njih najde. Mi, ki ne vemo in ne upamo vprašati, da ne bi izpadli dvomljivci, pa izgubljamo samozaupanje in verodostojnost …

Predvojno Ukrajino si zdaj rišemo kot malodane srednjeevropsko državo, kjer ljudje, kot smo mi, živijo, kot živimo mi, in imajo enake vrednote. Turbokapitalizem, razprodaja in pozasebljanje javnega dobrega, korupcija, klientelizem, beda in alkoholizem, kot da niso obstajali.

Da o sirotišnicah in ustanovah za odstranjevanje invalidov iz družbe sploh ne govorimo. Teh ustanov je neskončno mnogo. Velike so. V njih delajo neustrezno izobraženi in podplačani delavci, ki jih je mnogo premalo in jih tako rekoč nihče ne nadzoruje. Odnosi, nasilje in zlorabe so takšni, da jih vojna niti ne more kaj dosti pokvariti. Če ste se spraševali, zakaj je v trgovini z belim blagom ujetih toliko Ukrajink, da so postale sopomenka za spolno delavko, je odgovor: »Ker Ukrajina potencialne sužnje tako rekoč industrijsko proizvaja.« Razmere so takšne, kot so bile v EU pred več kot stoletjem. Če bi EU bila to, za kar se ima, bi morala Ukrajino že zdavnaj sama napasti in te ljudi osvoboditi …

A ne, mi EU-ropejci, smo miroljubni. Mnogi med nami bi Ukrajincem kar nehali dostavljati to grdo grdo orožje, ki pobija ljudi. Kot da jih bo potem umrlo kaj manj. In kot da so vsa življenja vredna enako. V glavah teh človekoljubov na znanstveni strani je življenje ruskega vojaka, ki pade, ko z orožjem zavzema tujo državo, vredno prav toliko kot življenje starke, ki jo ustrelijo med kolesarjenjem po domači Buči … Nekako po načelu: »Vse vojne so slabe, vse vojske so zle in vsako nasilje je nesprejemljivo.«

Kakšna je razlika med to blodnjo in blodnjo, da Ukrajinci niso narod in jih je treba 'nazaj' porusiti? Obe blodnji imata, če jima damo prosto pot, povsem enako posledico: izumrtje ukrajinščine, uničenje ukrajinske kulture, genocid …

Resnica ni nekje vmes. Resnica je nekaj tretjega. Kaj?