V družbi je njenim članom in članicam precej jasno, kakšen status ima kdo. Torej vedo, kdo je elita, kdo sodi vanjo, kako se pride tja, kdo so moški in kdo so ženske, kaj pomeni biti učenec ali učitelj, kdo je hendikepiran in kdo ni, kdo je defekten in kdo ni, kdo je invalid in kdo ni invalid. Prav tako je ljudem jasno, da obstajajo hierarhije, vedo, kdo je zgoraj in kdo je spodaj, kako se vedejo eni in kako se vedejo drugi. Številne zadeve so torej precej jasne in natančno določene. Obstaja tudi pričakovanje, da se ne spremenijo.

So to dobri pogoji za egalitarnost, solidarnost in sočutje? Niso. To ne pomeni, da egalitarnosti, solidarnosti in sočutja ni, nikakor ne. Pomeni pa, da pogoji za njihovo širjenje niso dobri. Zakaj niso?

Dobri niso zato, ker deluje v takem svetu mehanizem, s pomočjo katerega lahko napovedujemo zlasti – več istega. Vedenje ljudi je že predvidljivo, če pa je vpeto v hierarhije in prepričanja ljudi, ki verjamejo vanje in jih sprejemajo, je predvidljivo in napovedljivo še bolj. Torej lahko napovemo, kako bo z ljudmi in s tem, kar imajo med seboj, jutri.

Ljudje imajo izkušnje različnosti, imajo izkušnjo razlike ali diference, natančno vedo, kako se skozi družbeno življenje uveljavljajo razlike in privilegiji nekaterih.

Očitno je potrebna učinkovita emancipacija. Kaj je učinkovita emancipacija? Kaj jo validira, uveljavlja, potrjuje in utrjuje, krepi?

Učinkovita emancipacija se prične s spoznanjem o razlikah v družbenem polju, o razlikah med ljudmi, ki niso utemeljene v ničemer drugem kot v bojih za oblast, moč, hierarhične statuse, profite in ideološko prevlado.

Nadaljuje se s spoznanjem in razumevanjem pomena univerzalnega v naših življenjih. Dokler se strinjamo, da so naša življenja kakor mozaik, napolnjen s partikularnostmi, se do vpogleda v univerzalnost in njen pomen ne moremo dokopati.

Imamo torej partikularne motive, obstaja pa tudi univerzalni motiv. Potrebna je odločitev. Lahko se odločimo za univerzalni motiv. Odločitev zanj ni lahka. Pravzaprav je zelo zahtevna. Ne zmore je vsak človek.

Tu se moramo ustaviti. Človek lahko reče, da se ne more ali noče ali ne želi odločiti za univerzalno, da se torej ne želi premakniti nikamor, da bo vztrajal pri svojih partikularnih odločitvah, ki jih je že sprejel in na katere je navajen. Konec zgodbe.

Resnično, obstaja neodločljivo in nedoločljivo.

Pa vendar se človek lahko odloči. Zveni neverjetno. Odloči se za nedoločljivo in na kraju, kjer vlada neodločljivo. Kako je to mogoče?

Neskončno dolgo lahko razmišljamo o odločitvi. Ne odločimo se. Lahko rečemo, da smo se odločili, da se ne odločimo. Torej smo se odločili. Aporija.

Odločil sem se za stare odločitve. Odločil sem se, da se ne odločim za novo odločitev. Vselej-že sem odločen. To mi povsem zadošča.

Besedo odločitev lahko ohranimo in rečemo, da se človeška bitja lahko odločajo, da obstaja odločitev, pa naj bo svobodna ali ne.

Oglejmo si primer, ki ponazarja zapisano.

Ljudje spontano vrednotijo drug drugega. Pripisujejo si vrednost. Nekateri so zato več vredni kakor drugi. Nekateri ljudje so manjvredni in nekateri drugi niso vredni, da bi bili med njimi. Narava izključevanja zajema natanko tako razmišljanje. Nekateri ljudje morajo biti zato izključeni, čeprav so ves čas tu, med nami. Niso izključeni, nikamor niso odšli, a so kljub temu izključeni, ne sodelujejo v nekaterih dejavnostih in nimajo vrednosti niti tedaj, ko vseeno sodelujejo v njih.

Kakšna je torej vrednost njihove navzočnosti? Majhna ali pa je celo ni.

Kako se lahko zadeve spremenijo?

Brez naše odločitve se ne morejo.

Ali nas lahko kaj prisili v odločanje za univerzalno, za to, kar nasprotuje našim partikularnim odločitvam za vse, na kar smo navajeni? Lahko. Na primer podnebne spremembe.

Če se to zgodi, nenadoma postane to, kar je bilo pred tem drugo brez posebne vrednosti, to, kar se nam je zdelo nemogoče, jedro naše eksistence in našega skupnega, družbenega življenja. Kar je bilo prej nemogoče, je sedaj nujno potrebno. Kar je bilo nedoločljivo, je kristalno jasno in določeno.

Namesto nas odloči to, kar imenuje Alain Badiou dogodek. Potem je zopet na nas, da se odločimo – zanj ali proti njemu. Lahko se odločimo, da se dogodek ni zgodil, lahko ga povsem ignoriramo.

Lahko pa ga poimenujemo, lahko ugotovimo, da se je zgodil in da mu želimo biti zvesti. Zakaj mu želimo biti zvesti? Zaradi resnicoljubnosti, ki je tesno prepletena z odkritostjo in iskrenostjo.

Potem nam je dokončno jasno, da so drugi ljudje, različni drugi ljudje kakor jaz sam. Da na neki osnovni ravni naših eksistenc med nami ni nobene razlike. Da lahko vsakdo potrjuje svojo vrednost, da ima vsakdo pravico do takega potrjevanja, do take afirmacije, da za vse to ne potrebujemo nobenih umetnih hierarhij in da je izključevanje kogarkoli groteskno.