Obstaja tudi knjiga: Nicht mehr normal. Gesellschaft am Rande des Nervenzusammenbruchs. Avtor je direktor Frankfurtskega inštituta za družbeno raziskovanje Stephen Lessenich; mineva sto let od njegove ustanovitve. Časi so se od takrat kajpak spremenili. A ne bistveno. Poglejmo.

Dijaki in njihova vzgojiteljica so me poprosili, da bi se pogovarjali o besedi iskrenost. In smo se. Povabilo sem z veseljem sprejel. Na našem prejšnjem srečanju smo se pogovarjali o hvaležnosti. Iskrenost je zelo pomenljivo nadaljevanje.

Najprej smo se strinjali, da ima beseda iskrenost vsaj tri sinonime: odkritost, resnica, čistost. Iskrenost je povezana z odkritostjo. Rečemo, da bomo nekomu odkrito in iskreno nekaj povedali. Nekaj, kar je tesno povezano z resnico. In ker je povezano z njo, je čisto. Na resnici ni nobenega madeža. Če je nekaj res, je preprosto res, ugotovimo – tu ni česa dodati, ni nobene potrebe po dodajanju česarkoli, ker je vse jasno kot beli dan.

Potem sem jih prosil, naj ocenijo na lestvici od ena do deset, koliko iskrenosti je v njihovih vsakdanjih življenjih, kako ocenjujejo možnosti za iskrenost, odkritost in poštenost. Povprečni odgovor je bil: 4. Strinjali smo se, da je to sorazmerno malo. Zakaj je tako?

Odgovor na to vprašanje je bil enoznačen: ker se bojimo biti bolj iskreni, odkriti in resnicoljubni. Vemo namreč, da imamo lahko tudi težave, če smo »preveč« iskreni, odkriti ali resnicoljubni. Take so izkušnje, ki se nenehno potrjujejo.

Potem smo zavili na drugo področje.

Zopet smo se strinjali, da se v šolah učenci in dijaki največkrat bojijo matematike. Če se že česa bojijo, se praviloma bojijo strogih učiteljev ali učiteljic matematike; morda še fizike ali kemije. Zakaj je tako?

Zakaj bi morali biti učitelji strogi? Kaj to sploh pomeni? In ali se jih je res treba bati?

Tudi sam se spominjam, da je bila pri matematiki vedno tišina. Nihče si ni upal privoščiti vedenja, kot smo si ga privoščili pri učiteljih in učiteljicah, ki smo jih imeli za manj stroge. Bila je torej tišina, učitelj je razlagal, razumel ga v glavnem ni nihče, bil pa je red, bila je disciplina. In bil je strah.

Obenem so nas skušali prepričati, da je matematika zahtevna, da je natančna, rigorozna, zelo pomembna za naše možgane in razmišljanje in vse drugo. In obvezno so dodali, da se je ne moreš napiflati, da jo je treba razumeti. V glavnem smo se sicer napiflali, kar se je bilo treba napiflati, da smo čim laže in hitreje prišli do dobre ocene, razumeli pa malo ali raje nič; za razumevanje nam je bilo bolj ali manj vseeno, saj je bila tista matematika čisto preveč abstraktna in oddaljena od nas.

Ko sem kasneje v življenju prebiral filozofe in je postajal moj zgled Sokrat, ki je zastavljal svojim sogovorcem zelo rigorozna in natančna vprašanja, sem vse bolj spoznaval, da so besede, kot so iskrenost, poštenost in odkritost zelo pomembne za naša vsakdanja življenja, medsebojne odnose, dobro počutje. In da so na nenavaden način zelo tesno povezane z – matematiko.

Demonstracije matematičnih dokazov, izpeljav iz aksiomov, demonstracije njene natančnosti, rigoroznosti in jasnosti so namreč natanko vzporedne z »demonstracijo« iskrenosti, poštenosti in resnicoljubnosti. In strah dobi nenadoma nenavadno, čudaško vlogo.

Ko nas je v šoli strah matematike, v resnici nas je strah teh, ki jo demonstrirajo pred nami, se še ne zavedamo, da je matematika univerzalna, očitno vesolje »govori« matematični jezik, in da so tudi moralna oziroma etična načela univerzalna. Še več. Ne zavedamo se še, da smo lahko kot bitja zastopniki univerzalnosti tudi, če se ne ukvarjamo z matematiko. Zadošča, da skušamo dojeti, kaj pomenijo iskrenost, odkritost in resnicoljubnost za dobro življenje, kaj pomenita etičnost kot skrb za drugega in morala.  

Počasi lahko spoznavamo, nobene nujnosti ni, da se to res dogaja, da smisla naših eksistenc ne more niti zagotavljati niti izčrpati vztrajanje pri partikularnostih, mnenjih, prepričanjih in navadah, ki jih skoraj mimogrede usvajamo skozi življenje. Da je za vse skupaj zelo pomembno vsaj kdaj pa kdaj zastaviti si vprašanje, ali mora res biti vse tako, kot verjamemo, da mora biti, in ali je lahko tudi drugače.

Matematiki zastopajo univerzalno. O tem že dolgo ni nobenega dvoma; morda ga sploh nikoli ni bilo.

A tudi Sokrat zastopa univerzalno. In Jezus tudi. Nobeden od njiju ni matematik. Matematikov se zlasti učenci pogosto bojijo, Sokrata ali Jezusa pač ne.

Recimo, da želimo dobro živeti. Ali lahko tako življenje utemeljimo na neiskrenosti, neodkritosti in lažeh, sprenevedanju in polresnicah? Kakšno vlogo imajo zvestoba iskrenosti, odkritosti in resnicoljubnosti, če govorimo o dobrem življenju in kdaj pa kdaj komu rečemo, da želimo dobro živeti?

Verjetno ima vsak od nas izkušnjo, kako šokantno je kdaj iskreno, odkrito in resnicoljubno govorjenje, razmišljanje ali vedenje oziroma delovanje. Potem se sprašujemo. Zakaj ni enako šokantno manipuliranje, govorjenje polresnic ali celo laganje, zakaj se ne zgražamo nad sofistiko, spretnim zavijanjem resnice v všečne zgodbe, propagando, ideološkim govorom raznih vplivnežev, ki nam prodajajo meglo in mešajo zrak pred našimi očmi?

Kako kakovostno je življenje, če je iskrenosti in odkritosti na lestvici do deset štiri? Ali to pomeni, da je neiskrenosti, neodkritosti in laži za 6?

Iz izkušenj vemo, da je treba biti v življenju previden, da ni vselej najbolje za nas, če smo odkriti, iskreni ali resnicoljubni, kot rečeno. Ali to pomeni, da bomo vse življenje vztrajali pri tem?

Kaj na koncu dneva zares, resnično šteje v življenju?

Živimo v kapitalističnem svetu, v katerem smo priča neverjetni produktivnosti in širjenju, globalizaciji vsega, kar ljudje ustvarijo. Toda obenem smo priča tudi uničevanju naravnega okolja, izključevanju ljudi in spodkopavanju samih temeljev civilizacije, ki ji grozijo podnebne spremembe.

Kako je torej mogoče še naprej živeti na enake načine kot doslej, če pa nam rigorozna, natančna kritika mehanizmov vsakdanjega življenja jasno, odkrito in pošteno pove, da valoriziranje profitabilnosti kapitala, uničevanja narave, uničevanja družbenih odnosov in izčrpavanja ljudi delavcev, krivic in neenakosti ne vodi drugam kot v prepad?

Matematično rečeno: živimo v svetu, v katerem bi morali natančno, rigorozno razumeti mehanizme, po katerih živimo kot posamezniki, družba in civilizacija, potem pa iskreno, odkrito in resnicoljubno govoriti o njih. Vedno znova in znova, brez popuščanja.