Kaj je huje: odraščati zaklenjen v sadistovi kleti ali poslušati pametovanja, da bi lahko pobegnil, očitke, da nisi, ker ti je bilo všeč, in obtožbe, da si voljno sodeloval v pedofilski mreži? Natascha Kampusch pozna odgovor. Ko je pobegnila iz ujetništva ene izjemne pošasti, se je nadnjo spravila množica navadnih. Osupljivo je, koliko bedakov ima čas, veselje in hrbtenico za izživljanje nad nekom, ki ni nikomur naredil ničesar zlega, ampak je zgolj ogromno zlega pretrpel. Še bolj osupljivo je, kdo vse se znajde med temi troli: poleg vampirskih novinarjev, zombijskih doktorjev znanosti in peklenskih politikov tudi bivša vrhovni in ustavni sodnik, ki sta iz petnih žil vlekla lažne obtožbe, za katere sta zastavila svoji imeni in čast. Zakaj? Da bi to nevarno žrtev spravila nazaj pod ključ?

V Sloveniji je nekaj pogumnih gospodičen in gospa obtožilo župnike, da so jih zlorabljali, ko so bile še punčke. Ko so se – še punčke – nekomu prvič izpovedale, jim ni verjel, ali pa jim je rekel, naj potrpijo, da to ni nič takega. Naj raje trpijo one, da ne bo trpel ubogi župnik … A župnik nikoli ne trpi. Obtožbe nikoli ne vržejo madeža na župnike in cerkev, ampak na družine posiljenk. Družinski člani so jezni. Nekateri se žrtvam odpovejo. Ta ali ona se je morala odseliti; v domači vasi ni več dobrodošla. Župnik je, če ga slučajno pot zanese mimo …

Spomnim se reportaže iz ene teh vasi. Rejen gospod z rdečim nosom je novinarju povedal: »Ga je že izazivljala!« A zakaj tak gospod ne reče: »Ne bo meni takšen gnoj pridigal o morali, če gre mimo njega navadna smrklja, pa že pozabi na Boga!« Kot da verniki hočejo, da jim o tem, kako naj bodo dobri ljudje, pridiga zločinec …

Navsezadnje črna kronika potrjuje, da se večina kaznivih dejanj ne izvrši na javnih mestih, ampak se dnevno vrši v družinskem krogu: poniževanje, ustrahovanje, prisiljevanje, omejevanje, pretepanje, posiljevanje, kraja in uničevanje tuje lastnine. Družinski člani vedo, člani razširjene družine vedo, sosedje vedo. Ko pride policija in za njo novinarji, pa: »Čisto navadna družina so bili, kot so druge.« »Miren in prijazen človek. Rad je pomagal. Še muhi ne bi naredil nič žalega.« »Bilo je malo kreganja, ampak kje ga pa ni?« »Res je kdaj rekel, da bo nekomu nekaj naredil, a ko je jezen in žalosten, človek reče marsikaj.«

Če hoče žrtev odnos prekiniti, dokler je še živa, se mora odseliti. Storilec lahko ostane, kjer je, in jo nadleguje. Če se skrije, jo išče. Vemo, kaj se zgodi, ko jo najde … »Verjel je, da je zakon za vedno.« »Ni mogel živeti brez nje.« Revček! … »Če bi ostala z njim, bi bila še živa.« »Zakaj je sploh začela biti z njim?« Ja, žrtev je kriva! …

Zakaj lažje sočustvujemo z zločinci kot z žrtvami? Smo pretežno zločinci ali bi vsaj radi bili? Mar zato globoko v sebi gojimo naklonjenost do nekoga, ki je prestopil mejo dovoljenega in sprejemljivega?

Bi želeli živeti v družbi, kjer se nasilje zatre v kali, žrtve zaščiti, jim nudi pomoč in podporo, nasilneže pa trajno odstrani iz njihovega življenja in nadzoruje, da si težko najdejo novo žrtev?