Gasilci ali medicinske sestre: kdo je vreden več?

A to se bomo šli? Ne: »Hočemo dostojne plače za vse!« ampak: »Nočemo nižjih plač od medicinskih sester!« …

Družba se je očitno 'razvila' do točke, ko je vrednost dela samo še v plači za to delo. Kolikor znaša plača, toliko je vredno delo in toliko je vreden delavec. A to delo koristi družbi? Je spoštovano? Ga rad opravlja? So odnosi v redu? So delovne razmere dobre? Je varno? Je zdravo? Se v službi dobro počuti? … Koga briga! Delamo za plačo, in to je to.

Koliko otrok gre v poklicne šole, ker jih nekaj res zanima? In koliko se jih vpiše v tisto, ki je blizu doma ali postaje, v katero so se vpisali prijatelji, kjer so se šolali starši, ki jim omogoča prakso in zaposlitev pri znancih, ki je lahka, ali jih je prepričala na informativnem dnevu? Kaj ve 15-leten otrok, kaj pomeni biti tehnik tega ali onega? Kako naj si predstavlja, kaj pomeni 45 let delati isto stvar? In kako naj se mu sanja, da bo to delo njemu in družbi vsakih nekaj let pomenilo nekaj drugega? …

Dijaki ob vpisu na študij bolj vedo, kaj jih zanima. Pri njih je bolj vprašanje, kolikšno vezo ima izbrana študijska smer s tem, kar jih je zanimalo. In drugo, kolikšno vezo imajo pridobljena znanja z deli, ki jih lahko na podlagi teh znanj opravljajo. Dela, ki zahtevajo visokošolsko izobrazbo, so še bolj podvržena spremembam. Kolikšna je torej verjetnost, da bodo nekoč delali, kar jih bo takrat zanimalo? …

Tako pridemo do vprašanja, koliko ljudi v najbolje plačanih poklicih se je izšolalo zaradi teh poklicev in koliko zaradi plač. Jih njihovo delo zanima, ga radi opravljajo ali so tam samo zaradi plač? Glede na njihove izjave, lobiranja, izsiljevanja in stavkovne zahteve nam odgovora ni treba iskati …

Delo je plača. Po stoletjih šolstva za vse, ki naj bi nam odprlo obzorja in možnosti, nas naredilo boljše in svobodnejše, se še vedno primerjamo, smo ponižni do enih in ponižujemo druge. Še vedno delamo, kar nam nosi denar – brez ozira, ali je koristno ali škodljivo, zanimivo ali duhamorno. Plače spreminjamo v fasade in zavese, pleh in pohištvo, obleke in smučarsko opremo. Ne porabljamo jih za to, kar nas osrečuje, ker nas očitno osrečujejo plače same …

Družboslovne raziskave plačnih in premoženjskih razlik so neizprosne. Večje so razlike, slabša je kakovost življenja za vse – tudi za bogataše. Več kot imajo, več morajo plačati za varnost. Prostor, po katerem se lahko svobodno gibljejo, se oži. Prej zbolijo ter so deležni slabšega in dražjega (le bolj udobnega) zdravljenja. In prej umrejo … Reveži, ki ostanejo reveži, razvijejo kulturo revščine (alkohol, družinsko nasilje, in kriminal), ki družbo razje od znotraj in jo je težko izkoreniniti … Tisti vmes pa živijo v krču od smrtnega strahu pred padcem po lestvici, hrepenijo, da bi se povzpeli, in drug drugega izrivajo, da bi vsaj obstali na mestu …

-

Zakaj so razlike v plačah tako pomembne? Kakšen bi bil svet, če bi imeli vsi enake dohodke? … Nemogoče vprašanje? Zakaj? Zakaj se nam zdi neenakost tako naravna? V naravi je ni …

Če je neko delo vredno več od drugega, zakaj mora biti to izraženo v plačilu? Zakaj ne bi bilo izraženo v – prostem času: številu delovnih ur, dneh dopusta, upokojitveni starosti? Zakaj ne bi bilo izraženo v delovnem času: da ne napreduješ po plačni lestvici, ampak je vedno manj nočnega, prazničnega, vikend in popoldanskega dela, delovni čas je vedno bolj stalen ali si ga lahko vedno bolj sami določamo? Zakaj smo tako bolano zapičeni v teh 40 ur, ko gre vendar za različno težko, zahtevno, nevarno, in odgovorno delo? Važno je, da je delo opravljeno, mar ne? Ter da človek ni crknjen, ko gre domov, in da ima potem še čas za življenje …

Pa dobro, sprejmimo razlike v plačah! A zakaj se nam zdijo naravne tudi razlike v dodatkih? Nočno delo zdravnice in vratarja je nočno delo. Razlika je že v urnih postavkah, zakaj mora biti tudi v znesku dodatka za uro nočnega dela? … Je dopust delo, da imamo razlike v regresih? Tudi med bolniško in porodniško ne delamo. Zakaj je dojenje sodnice vredno več kot dojenje policistke? Zakaj je gripa učiteljice dražja od gripe pomočnice vzgojiteljice? Obe sta jo staknili od otrok in obe enako zdeluje? … In nazadnje pokojnina: tudi po upokojitvi ne delamo več. »Smo pa različno vplačevali!« boste rekli. In kaj potem? Tudi v zdravstvo smo različno vplačevali. Starost je starost … In ko smo že pri dodatkih: zakaj jih prostovoljci ne prejemajo? Zakaj se morajo, ko se odpovejo urni postavki, odpovedati tudi ostalim sestavinam plače, razen dodatku za malico in prevoz na delo?

V službi preživimo veliko časa. Tam ne potrebujemo plač. Tam potrebujemo ugodne delovne razmere, spoštovanje in upoštevanje, varstvo pred nasiljem, ustrezno obravnavo delovnih bolezni, zakonodajo in nadzor. Mar ni bolje, če gre nekaj denarja raje v to kot v večanje plačnih razlik?

Z vsako revalorizacijo se plačne razlike namreč povečajo. Izračun? Predpostavimo, da stroški dostojnega življenja znašajo 1.000 €. Minimalna neto plača je nižja, bliže stroškom preživetja, 800 €, povprečna pa kanček višja, 1.300. Zaradi 10 % inflacije se dostojno življenje podraži za 100 €, minimalna plača se dvigne za 80, povprečna pa za 130. Vsi, ki zaslužijo okoli minimalca ali manj, se torej vsako leto – razen letos – oddaljijo od zneska, ki zagotavlja dostojno življenje (v našem izračunu za vsaj 20 € mesečno). To velja tudi za večino upokojencev. Tisti s povprečnimi plačami živijo vsako leto malenkost bolje. Tisti z visokimi plačami pa se po vsaki valorizaciji od obojih še bolj oddaljijo.

In ti poleg plač pogosto služijo tudi s podedovanim premoženjem. Nekateri služijo samo s tem … Zakaj nam je omogočeno kopičenje premoženja skozi dediščine? Več kot nekdo ima, lažje pridobi še več. Zakaj se nam zdi pravično, da nekateri z rentami služijo več kot najbolje plačani delavci? Zakaj nas ne moti, da kupujejo skupno dobro – da privatizirajo, kar smo mi naredili, plačajo pa ne nam, ampak drug drugemu?

Človeka naredi renta. Plače so dandanes samo še za obleko …