Tolkien je ustvaril Srednji svet: dodelan, z bogato zgodovino in raznoliko pokrajino, polno prepričljivih bitij in njihovih zapletenih odnosov. Napisal je še nekaj drugih zgodb in pesmi, a v zgodovino se je zapisal po zaslugi enega domišljijskega sveta.

Rowling je poletela na krilih Harryja Potterja. Kar je in bo napisala kasneje, so in bodo uspešnice zaradi njegove slave (kar ne pomeni, da niso in ne bodo odlično napisane).

Makarovič je iz mačje in kdo ve še kakšne preje spletla Pekarno Mišmaš, Sapramiškin gozd in vzporedno vesolje kosovirjev, v galerijo pa je naselila Gala. To so štirje evangeliji Svetlanine zaveze z otroki. Kdor je odrastel brez njih, je odrastel v barbara …

Poleg tega je iz dežele, v kateri se rojevajo pravljice, kot kak Prometej ukradla škrata Kuzmo, sovico Oko, vilo Malino, kokoško Emilijo, nešteto mačk, nekaj miši in kopico drugih likov, ki otroke učijo o svetu odraslih. V njih izvedo, da je ta poln lepot in grozot, da odljudnost ne pomeni nujno hudobije, prijaznost pa ne dobrote. Naučijo jih, da je nekatera pravila dobro upoštevati, druga pa je smiselno prezreti. A ne povedo jim le, kakšen ta svet je in kako v njem preživeti. Dajo jim vedeti, da morajo najti pravo mero prilagajanja družbi in zvestobe sebi – svojo mero. V življenju se je lepo imeti lepo. Kaj je lepo, pa mora odkriti vsak sam zase.

Kar so Beatli naredili za rock glasbo, je Makarovič naredila za otroško književnost in lutkovno gledališče … Beatli so dobili plemiški naziv. Japonci takšne ljudi uvrstijo med žive narodne zaklade. Mi jim podelimo Prešernove in podobne nagrade …

A ravno njej smo jo podelili ravno takrat, ko so se je polastili barbari in je izgubila vrednost. Nimamo sicer vpogleda v trde betice članov komisije, a najbrž so si govorili takole:

»Dajmo nagrado temule Rupniku! Naš človek je, pa še Vatikancem bomo polizali tazadnjo.«

»Ni ravno po pravilih, ampak sem za. A levuharji bodo spet pizdili.«

»Potem pa jim dajmo še enega njihovega, da bodo tiho! Kdo je najbolj njihov?«

»Tista tečna coprnica z mačkami, kako je že, Makarovič.«

»Kaj pa je ona naredila? Ni ona samo za otroke, pa tiste šansone je pela?«

»Glej: če hočeš Rupnika spraviti skozi, je to najboljše, kar imamo. To je finta, razumeš?«

»Pa naj bo.«

Ne, tako se ne dela z žlahtnimi ustvarjalci, z živimi narodnimi zakladi! Najhuje pa je, da so ji po zavrnitvi takšne nagrade stopili v bran samo levuharji. Ostali Slovenci so ji privoščili greznico, v katero je čofnila, ali pa jim je bilo vseeno …

Ne, tako se ne dela z žlahtnimi ustvarjalci, z živimi narodnimi zakladi! Kako se ji lahko posmehuješ, nato pa greš otrokom prebrat njeno pravljico za lahko noč (ali pa jim sploh ne bereš za lahko noč)? … Nimamo se kaj čuditi, da se je umaknila pred ljudmi in se raje družila z mačkami, da vse odtlej v javnosti skoraj izključno sika in da nas zmerja s Slovenceljni. Postala je, kar ji že ves čas pravimo, da je – sitna stara coprnica (ki pa zna še vedno prekleto dobro čarati) …

Si narod zasluži takšno hčer, če je ne zna ceniti? Si narod zasluži svoj jezik, če otrokom ne bere takšnih pravljic, ustvarjenih v njem? Si narod zasluži državo, če najbolj taca po tistih, ki jo delajo veliko? Ali smo zgolj Butalci s prekleto več sreče kot pameti? …