Nekoč, pred davnimi davnimi časi, sem verjel, da je umetnost poklic. Sicer sem večkrat slišal, da gre za poslanstvo, a sem menil, da je to dodana vrednost, ne nekaj povsem drugega. Ko sem bil član sekte uprizoritvenih umetnosti, sem videl, kako to izgleda. A bil sem mlad in neumen. Menil sem, da za pisanje leposlovja to ne velja – da napišeš knjigo, jo pošlješ nekaj urednikom, nekdo jo izda, ljudje jo berejo in ti dobiš denar.

Pa še kaj! Najprej se včlani v sekto leposlovcev! Zastonj ali za sitne pare objavljaj v literarnih revijah, ki jih ne bere nihče, razen članov. Nastopaj na literanih večerih! Udeležuj se prireditev in zabav! Druži se z nami! Prijavljaj se na natečaje, kjer je prva nagrada, da te brezplačno objavimo! … In zdaj je čas, da ti izdamo knjigo. Briga nas, ali je dobra ali slaba; važno je, da si naš. Avtorske pravice ostanejo nam. Dolžnost oglaševanja ostane tebi. Če bomo veliko prodali, dobiš nekaj cvenka. Če nam bo država dala kaj na razpisu, dobiš malo več. Zdaj si resen leposlovec. Prijavljaj se na nagradne natečaje: mogoče dobiš knjigo ali celo denar (mi pa avtorske pravice)! Še piši za nas, pa ti bomo priskrbeli štipendijo in rezidenco! Drži se nas; mogoče bomo čez nekaj let potrebovali urednika! In potem boš na konju in boš lahko živel od tega, kar rad počneš …

Ko sem izdal zbirko kratkih zgodb, je bilo v bližnji knjigarni 'literarno' tekmovanje v kratkih zgodbah. »Literarno« sem vzel dobesedno: naprintal sem nekaj deset izvodov svoje zgodbe. Ko je bila vrsta na meni, sem jih razdelil med občinstvo, organizatorje in 'sodnike'. Očitno sem naredil nekaj nezaslišanega. Nek poslušalec je vstal in me nahrulil, da moram brati. »To je tekmovanje v literaturi, ne v pripovedovanju zgodb!« sem ga podučil. Organizatorji in sodniki so staknili glave ter sklenili, da mi bodo zbili točke za interpretacijo. »To je moja interpretacija!« sem vztrajal. V moreči tišini, ki se je vlekla več kot minuto, so vsi ti reveži – brali. Skupinski napad pokašljevanja, s katerim so jo končali, je bil daljši in bolj od srca kot aplavz …

Ostali tekmovalci so pridno prebrali vsak svojo zgodbo – razen enega. Ta je pred začetkom vsakega prišleka prosil, naj na listek napiše besedo in ga vrže v klobuk. Izžrebal si je nekaj besed in medtem, ko je 'tekmovanje' že potekalo, iz njih sestavil zgodbo. Ni je napisal, ker ni bilo časa. Samo povedal jo je …

… In z nenapisano zgodbo zmagal na literarnem tekmovanju. Drugi in tretji sta bila dva, ki sta jo prebrala. Jaz, ki sem na literarnem tekmovanju edini zares tekmoval z literaturo, sem bil zaradi tega skoraj diskvalificiran. In katera od tekmujočih zgodb se najbolje bere, ni zanimalo nikogar …

To je le ena od čudnih zgodb, ki sem jih doživel v leposlovni sekti. Nisem jih doživel dosti. Po bolečih izkušnjah v uprizoritveni sekti sem hitro videl, kam pes taco moli, in izstopil.

-

Umetnikom, ki ne izstopijo, je hitro jasno, da kakovost šteje manj kot reklama, vsebina manj kot oblika. Nekateri se trudijo okoli svojih umetnin, a niso zaradi tega nič na boljšem od onih, ki se bolj trudijo okoli vez in poznanstev.

Je levji delež umetnosti zaradi tega postal tako brezvezen, nesmiseln, grd? Zaradi tega ne nagovarja in ne nagovori nikogar – razen tistih, ki se delajo, da nagovarjajo in da so nagovorjeni? Zaradi tega slavnostni govorniki in kritiki govorijo lepo zveneče, dolge, tujk polne stavke, ki ne povedo ničesar? … – Ker za levji delež vpletenih umetnost ni cilj, ampak sredstvo, da se družijo in da nekateri od njih zaslužijo; le povod, da jih nekateri ljudje občudujejo, ker so umetniki …

-

Zamislite si, da ste atlet. Hitro tečete, visoko skačete ali daleč mečete. Nadarjeni ste, imate veselje in domači vas spodbujajo. Redno trdo trenirate. Greste na prvenstvo. Tečete, skačete ali mečete po najboljših močeh … Nato pa zlato medaljo dobi tekmec, ki so ga gledalci najbolj bučno pozdravili, ko se je pojavil na stadionu. Srebro dobi otrok nekoga, ki je zmagoval pred 20 leti. Bron odnese tekmovalec, katerega slog je všeč enemu od sodnikov … Spet se pripravljaš, greš na drugo tekmo, in zgodi se nekaj podobnega …

Si bil boljši od dobitnikov medalj? Je bil boljši kdo peti? Je bil bronasti boljši od zlatega? Koga briga! Če ti ni prav, nehaj! Nihče te ne bo pogrešal. Če vztrajaš, hodiš na after-partyje in se družiš s sodniki, pa slejkoprej dobiš medaljo – ne, ko si najhitrejši, najbolj natančen ali najmočnejši, temveč ko se sodniki odločijo, da si zaslužiš priznanje za vztrajnost …

Koliko ljudi bi gledalo tekme, če bi se tako podeljevalo medalje? Koliko ljudi spremlja izide umetniških razpisov in natečajev? … Točno tako!

Kakšni ljudje bi se ukvarjali z atletiko, če bi se tako podeljevalo medalje? Najhitrejši, najbolj natančni in najmočnejši ali tisti z največjo voljo do medalj? Kakšni ljudje se prijavljajo na umetniške razpise in natečaje? … Točno tako!

Spomnite se svojih sošolcev! Koliko jih je lepo risalo, pisalo in pelo? Koliko jih zdaj od tega živi? So to tisti, ki so takrat najlepše risali, pisali in peli? … Točno tako!

Včasih je pač bolje, če ne živiš svojih sanj …