OSEBNA ASISTENCA JE ČLOVEKOVA PRAVICA

Osebna asistenca ni socialnovarstvena pravica

Osebna asistenca je temeljna človekova pravica in jo je treba v tem duhu tudi razumeti in interpretirati. Temelji na Konvenciji o pravicah invalidov, a prevod iz angleščine v slovenščino izgubi temeljne konceptualne poudarke. S prevodom se podkrepi umetna/namerna, ločnica med t.i. humanitarci in invalidi, ki obstaja še dandanes, kot nekaj neproblematičnega. Model povojne socialistične Jugoslavije se je zgolj prenesel v slovensko zakonodajo in prakso. Dalnosežnje posledice so občutne tako znotraj socialnega kot tudi zdravstvenega varstva. Zanimivo, da se Varuhu za človekove pravice, ne zdi pomembno analizirati ali problematizirati napačnega prevoda realnosti. Posledično bi to lahko pomenilo, da mora priti do mnogih sisitemskih/tektonskih sprememb. Zakaj pa bi kar koli spreminjali, če je nekaterim tako dobro kot jim ni bilo še nikoli doslej?

Že 14.1.2020, ko smo zaznali nerazumevanje koncepta osebne asistence s strani sedanjega varuha g. Petra Svetine, smo mu pisali, v upanju in želji, da bi z njim nadaljevati razgovor glede obširne problematike izvajanja Zakona o osebni asistenci in zlorab, ki jih pri tem zaznavamo; v škodo uporabnikov in njihove neodvisnosti, posledično tudi kršenja delavskih pravic in neenake obravnave osebnih asistentov, ki niso družiski člani. Še posebej so pri tem ranljive osebe, ki jim je bila odvzeta opravilna sposobnost. Njihovi zakoniti zastopniki so pogosto  starši in le-ti imajo praviloma močan skrbniški ali pokroviteljski odnos, kar je v odnosih starš - otrok nekaj povsem običajnega in logičnega. Odrasle osebe z intelektualno oviranostjo niso otroci. Njihovi starši  so tisti, ki pravno formalno odločajo o vsem, vedno in povsod ter s povdarkom, da to počno »v njihovo najboljše dobro«. Ali je temu res tako pa je treba za vsak primer posebej, dejansko ugotoviti!

Pristojno ministrstvo (MDDSZ) že dolgo vztrajno opozarjamo na pasti in negativne posledice nedorečenosti zakonodaje. Žal z njihove strani ni pravega vsebinskega razumevanja, še manj odziva na občutljivost teme ter usodnih posledic, ki jih v praksi lahko ima za posameznika in skupnost, v kateri živi.

G. Svetina naj bi imel na tem področju veliko praktičnih, poklicnih ter nenazadnje osebnih izkušenj, a svojega videnja in delovanja očitno ne želi posodobiti. Drži  se starih praks pokroviteljstva, ki osebe z intelektualnim hendikepom degradirajo na nezmožne, na nesposobne, na nepolnopravne člane družbe, mnogi med njimi nimajo niti volilne pravice, ker jim je bila ta  temeljna človekova pravica nekoč pač odvzeta  in nikoli  priznana! Očitno se mu ne zdi politično korektno ali bolje z vidika njegove kariere ter ambicij, ne drezati v to osje gnezdo človekovih pravic. Pravic, ki se ne bi smele deliti na državljane dveh kategorij ali stopenj; na tiste s  pravicami in tiste brez pravic. Ne zdi se mu potrebno zaščititi ljudi, ki so s strani svojih najbližjih manipulirani, segregirani in nadzorovani, ki jih uporabljajo kot vir znatnih finančnih sredstev. Pregled, pravičnost in upravičenost številnih odločb CSD, ki so se izkazale kot sporne, z vidika števila ur, »za sumljive« z vidika konflikta interesov, popolnoma neupravičene, ko si uporabniki sposodijo voziček, da izpadejo večji invalidi, hodijo z berglami, ko so v javnosti, doma pa delajo špage ... Tega sploh ni tako malo kot bi se lahko zdelo, ampak je dejansko ogledalo pokvarjenosti družbe in opurtunizma v katerem živimo. Mi smo se zgledovali po Švedski, a smo zakon v treh letih uspeli dodobra balkanizirati.

Verjamemo, da so takšni pogledi varuhu zelo oddaljeni od njegove precepcije sveta in dojemanja, ne zgolj invalidov, ampak tudi oseb t.i. »z duševno motnjo«, saj je po izobrazbi defektolog; sedaj so to preimenovali v specialnega pedagoga, ker se kljub vsemu zavedajo, da se bolje sliši! Še v času našega študija pa je bil ta »študij« ena sama propaganda produciranja predsodkov in stereotipov, kar je v praksi občutno še dan danes. Dejansko pa se ne dotika ali zavzema za spremembo volilne zakonodaje po hitrem postopku z namenom preprečevanja in odpravljanja diskriminacije ter zagotavljanja aktivne in pasivne volilne pravice osebam z intelektualnimi in psihosocialnimi invalidnostmi pri vseh volitvah in odločanju. Prav ste razumeli takih oseb je vsako leto več in to se počne skoraj sistematično in sistemsko. Vrsto let na ta problem opozarja zgolj Sonček, Zveza za celebralno paralizo Slovenije in večkrat je na to opozoril Zagovornik načela enakosti. Očitno se kaže tudi diskrepanca v prioritetah in v načinu obravnave ne zgolj diskriminacij, ampak tudi razumevanja uveljavljenja temeljnih človekovih pravic med obemi inštitucijami (Varuhom in Zagovornikom). Po podatkih Ministrstva za notranje zadeve je število odvzetih volilnih pravic iz 3016 v februaru 2022 in naraslo na 3505 v januarju 2023. V enem letu smo »pridelali skoraj 500 novih odvzemov. Ta problem ali celo zloraba in diskriminacija pa očitno ni na prioritetni lestvici sedanjega Varuha človekovih pravic. Upamo si celo trditi, da glede na njegove osebne okoliščine, bi odprava te neenakosti, lahko ogrozila njegovo pokroviteljsko in skrbniško vlogo, ki je sedaj avtoritarno izvaja.

Praviloma pa se pravico do osebne asistence napačno razume in dojema kot dodatno ali “novo socialno pravico”, ki naj bi pripadala »invalidom« zgolj zato, ker so »invalidni«, bolni, ker jim nekaj manjka in ker potrebujejo večjo ali manjšo pomoč. Kot nekakšen socialni transfer, odškodnina ali dodatek, ki dopolnjuje manjko posameznika oz. invalida.

To razumevanje se veže na stare uveljavljene modele iz socialistične polpreteklosti, ki temeljijo na medicinskem dojemanju t. i. invalidnosti. Prav vseobsegajoča skrb za tega ali onega nam daje lažen občutek, da nam je mar, a hkrati tudi pravico, da ga nadzorujemo.

Nekorektna interpretacija in napačno razumevanje konvencije na sploh, še posebej pa 19. člena vodi v različne zlorabe sistema. V praksi se namreč kaže, da je predvsem zaradi pomankanja drugih storitev osebna asistenca »priznana že vsakomur«.

Storitev osebne asistence je predvsem storitev za izenačevanje možnosti; da posameznik postane polnopraven, neodvisen in aktiven član družbe. Da se iz pasivnega »oskrbovanca«, spremeni v aktivnega soustvarjalca lasnega načina življenja. Postane neodvisen v vseh pogledih družbenega dogajanja in zato je tudi dolžen sorazmerno vračati družbi, kar mu družba omogoča. S to storitvijo imamo priložnost in potencial, da postanemo oz. smo aktivni, stvari vzamemo v svoje roke in se emancipiramo kot posamezniki/ce. Osebna asistenca nam daje pogoje, da smo enakopravni, in nam hkrati nalaga dolžnost, da stopimo iz vloge pasivnega prejemnika pomoči in postanemo aktivni državljani, državljanke. Osebna asistenca je hkrati pravica in obveznost ter dolžnost, da smo enakopravni člani družbe in torej zavezani, da v njej aktivno sodelujemo in smo angažirani na različnih področjih.