Med študijem na AGRFT smo morali prebrati skoraj vse Shakespearjeve drame. Prebijal sem se čez hudournike modre krvi in skozi močvare mračnih čustev. Marsikaj mi je bilo tuje: značaji in njihove težnje, okoliščine in razvoj dogodkov. »Zakaj bi nas tu danes brigala dejanja in nehanja nekih davno izmišljenih plemičev?« sem se spraševal. »Nemogoče je, da bi se kdo od nas znašel v podobnih zagatah, kaj šele, da bi jih reševal tako, kot to počnejo Shakespearjevi junaki …«

Profesorji so nam oprali možgane, da poučujejo igro po Sistemu Stanislavskega in Metodi (The Method™) Actor's studia. Noben profesor na akademiji ni obiskoval šol, v katerih poučujejo te metode, in ni imel certifikata za poučevanje. O Sistemu so se poučili iz knjig, o Metodi pa kdo ve kje. Študentom igre je bilo pač rečeno, naj čustvo in razpoloženje, ki ju potrebujejo za kak prizor, poiščejo v sebi – naj se spomnijo okoliščin, v katerih so ju doživeli, ju tako ponovno občutijo in uporabijo. Tudi to se mi je zdelo trapasto: »Kaj naj poiščeš v sebi, da se boš počutil kot kralj, ki je kralj, odkar ve zase, in čigar beseda je vedno zakon? Kje v sebi naj poiščeš občutke vladarja, ki je zaradi neke malenkosti zaklal prijatelja, zdaj pa ga pogreša? …«

Kasnejše življenjske izkušnje so me utrdile v prepričanju, da so bili moji tedanji dvomi na mestu. Nešteto dni in tednov sem preživel v družbi ljudi s cerebralno paralizo, avtizmom in downovim sindromom. Mnoge dobro poznam. Pogosto uganem njihovo potrebo, še preden jo izrazijo, ali predvidim, kaj bodo naredili v naslednjem trenutku. A bolj kot jih poznam, bolj mi je jasno, da o tem, kako je biti v njihovi koži in živeti njihova življenja, nimam niti najmanjšega pojma in ga tudi ne morem imeti. Moji nevroni so pač povezani drugače …

Ne moremo vseh ljudi meriti s svojim vatlom. Sočutje ni, da se ti nekdo smili. Prav tako ni, da si predstavljaš sebe v okoliščinah nekoga drugega. Sočutje je, da skušaš vsaj približno razumeti, kako te okoliščine doživlja on. Razumeti in upoštevati, ne občutiti in zrcaliti …

Marsikdo ve ali vsaj razume, kako je živeti v bolni družini. Če nimamo čudnih prednikov ali bolne veje v svoji širši družini, prav gotovo poznamo družino, ki jih je polna. A kolikorkoli ljudi in družin poznamo, nimamo pojma, kako je živeti v vladarski družini, ki je že stoletja bolna, polna starodavnih sporov, krivic, maščevanj, pohlepa, brezobzirnosti in odtujenosti; kako je odraščati v dvorcih, kjer so v vsaki omari vsake sobane okostnjaki in pod vsako preprogo kupi pometenih smeti. O marsičem slutiš; o marsičem slišiš šušljati, a nikoli ne izveš; marsikaj veš; veliko pa je tudi tega, kar ve ves svet. Za vse imaš služabnike in svetovalce. Že od spočetja dalje si voden in nadzorovan. Še obleči se ne moreš sam, kaj šele, da bi si postiljal posteljo ali pospravil sobo …

Tvoj vsakdan je neprimerljiv z vsakdanom navadnih smrtnikov. Živiš v razkošju, o kakršnem oni le sanjajo. A to razkošje je tebi naravno okolje. Kakšna reč, za katero bi kdo drug ubijal, ti gre lahko na živce. Vsega tega nisi ustvaril. Nisi kriv, da si bogat. Tudi vseh teh odnosov nisi vzpostavil. Nisi kriv, da te pedinajo spredaj in zadaj ter ti onemogočajo, da bi mislil in se odločal po svoje. In o življenju navadnih smrtnikov imaš manj pojma, kot ga imajo oni o tvojem …

V najstniških letih se – kot večina najstnikov – verjetno upreš. In dvor, ki ima že stoletja izkušenj s poskusi osamosvajanja kraljevičev in kraljičen, tvoj upor zatre in te ukalupi. Lahko se zabavaš, popivaš in seksaš na mrtvo, a kupa reči, ki jih sicer počnejo najstniki širom sveta, ne smeš, bolje rečeno ne moreš, ker je vedno zraven kdo, ki ti to prepreči. Lahko pa med zabavanjem, popivanjem in seksanjem naletiš na čarovnico, ki ti obrne življenje na glavo. Bolje rečeno: Zgolj med zabavanjem, popivanjem in seksanjem lahko naletiš na čarovnico, ki ti obrne življenje na glavo. To se je v tej rodbini v zadnjih sto letih zgodilo vsaj trikrat. In vedno je bila kriva čarovnica, nikoli kraljevič …

Britanska kraljeva rodbina je s prtljago, ki se vleče iz predshakespearjevskih časov, vstopila v 21. stoletje. Ves ta čas je odprta knjiga. Nekoč je o njej pisal Shakespeare, zdaj to počne rumeni tisk, ves čas pa o njej govorijo vsi, ki vedo, da obstaja. Jasno je, da si skuša na vse mogoče načine zagotoviti vsaj nekaj zasebnosti. In jasno je tudi, da podatki o njeni zasebnosti ves čas odtekajo. Torej je najbolje, da to – na videz naključno – odtekanje nadzoruje. Bolno pogodbeno razmerje z rumenim tiskom, ki sta ga obelodanila Harry in Meghan, je torej s stališča kraljevske rodbine najboljša možna rešitev …

Se lahko počutiš varnega, če v tem dodelanem ustroju o tebi v svet odtekajo laži, zaradi katerih te množice zmerjajo, zaničujejo in ti grozijo? Zakaj je potem v Meghan uperjenega toliko zmerjanja, zaničevanja in groženj zgolj zaradi izjave, da se ni počutila varno? …

Lahko temu, v čemer je odrastel Harry, rečemo »zlata kletka«? Zakaj je potem toliko gneva nad njegovo izjavo, da se je počutil ujetega? …

Kakšen je naravni odziv bolne družine, ko nek njen član pove, da je nesrečen in potrebuje strokovno pomoč? No, tu pa se kraljeva rodbina prav nič ne razlikuje od navadne. Lažje se sooči s tem, da ima v svojih vrstah pedofila, kot s tem, da se nekdo njenih igric noče igrati …

Pogosto slišimo, da je Meghan vedela, kam gre. A je res? Vedela je toliko, kot vemo mi. Pripravljena je bila toliko, kot bi bil pripravljen marsikdo izmed nas. Eno je predstavljati si biti kraljična. Drugo je biti kraljična. Tretje je biti kraljična črnka …

Harry in Meghan sta za svoj izstop iz družine požela skoraj izljučno gnev. Za intervjuje, filme in knjigo sta ga požela še neprimerno več. Tako rekoč karkoli rečeta ali naredita, je v očeh večine navadnih smrtnikov narobe …

Ta odziv sta lahko predvidela. In kljub temu sta vse to naredila. Zaradi denarja? Prav gotovo ne; zdaj ga bosta morala vse življenje služiti, če bi ostala, pa bi jima sam pritekal v potokih. Zaradi slave? Glede na to, da je Harry Dianin sin, jima vzor, kako postati kraljevski par ljudskih src, prav gotovo ni tuj …

Zakaj torej? Morda pa vendarle zato, ker je bilo v zlati kletki nevzdržno. Morda pa vendarle zaradi reči, o katerih govorita, da so bile razlog …