»Dončić je ponesel ime Slovenije v svet. Zaradi njega Amerikanci poznajo Slovenijo!«

A res? Amerikanci, ki se na zemljepis spoznajo slabše kot povprečna miss? Amerikanci, za katere ob mojem obisku leta 2004 Slovenija ni bila »ex-Yugoslavia«, ampak »Soviet Union«? Prav briga jih, od kod prihajajo njihovi gladiatorji, samo da zabijajo … Slovenci so res množično romali v ZDA na Dončićeve tekme. A koliko Amerikancev je zaradi njega prišlo v Slovenijo? …

Želimo vedeti, kaj Dončić, Maze, Garnbret, Martin Strel in podobni športni velikani naredijo za Slovenijo? Potem moramo obrniti sliko! Poglejmo, kaj so tuji športni velikani naredili za svoje države v Sloveniji! Kaj je naredil Ingemar Stenmark za slavo Švedske? Katero podjetje je po njegovi zaslugi sklenilo kak posel na Švedskem (razen Elana z njim)? Koliko nas je obiskalo Švedsko zato, ker je on od tam? Koliko Bosancev jo je obiskalo, ker je od tam 'njihov' Ibrahimović? …

Zame osebno je največji športnik Herman Maier. Do trenutka, ko to pišem, nisem imel pojma, iz katerega kraja je in kje je naredil svoje prve zavoje. Zdaj sem pogledal. Rodil se je v Starem trgu v Pongauu, smučati pa se je učil v bližnjem Flachauu. Tam sem bil, pa tega nisem vedel, a tudi če bi, ne vem, če bi me ganilo …

Kaj pa umetniki? To je druga zgodba. Njihova življenja in dela so predstavljena v muzejih. Rojstne hiše so, kjer so. Sam sem obiskal švedski Vimmerby z okolico izključno, ker je rojstni kraj Astrid Lindgren in sem hotel doživeti svet, ki je rodil njene zgodbe. V Novem Sadu sam brojao korake po sokacima iz Balaševićevih pesmi. Zaradi Jacka Londona sem za nekaj dni namerno obtičal v Dawson Cityju, kjer me je okužil še Robert Service – Balašević zlate mrzlice …

Umetnike, ki se te dotaknejo, posvojiš – ne glede na to, od kod so. In dežele, ki jih 'tvoji' umetniki ovekovečijo v zgodbah, pesmih ali slikah, postanejo tvoje in jih hočeš spoznati … Slovenijo je zaradi Avsenikov obiskalo več ljudi kot zaradi vseh slovenskih športnikov, znanstvenikov in ostalih umetnikov skupaj …

Ko smo že pri znanstvenikih: je Hrvaška bolj znana zaradi svojih nogometašev ali zaradi Nikole Tesle? Boljše vprašanje: zaradi koga jo bo v naslednjih 10 letih obiskalo več ljudi, ki je sicer ne bi? …

Zaradi česa so države sploh znane? Poglejmo svoje sosede!

Italija nas vse skupaj odnese z zgodovino in hrano: Rimski imperij, Firence in renesansa, Benetke in Genova, Neapelj, pizza in mafija, Sicilija, testenine in mafija, Milano in moda, svetovno znanih Italijanov ter njihovih umetniških in znanstvenih dosežkov pa kot listja in trave. In vse razen mafije se res splača videti in doživeti na licu mesta …

Avstrija ima razvit gorski turizem, Salzburg z glasbenim festivalom ter Dunaj z zrezkom in saher torto (ki ju lahko ješ tudi drugje), Mozartom (ki ga lahko poslušaš kjerkoli) in Freudom (ki je ušel od tam, da si je rešil glavo). Znana je tudi po Hitlerju, ki jo je zamenjal za sosednjo Nemčijo, da jo je lahko od tam zavzel …

Madžarska med Evropejci slovi zaradi Blatnega jezera, slikovite Budimpešte in Orbana, Hrvaška pa (poleg nogometa in Tesle) zaradi (vedno bolj blatnega) morja slikovitega Dubrovnika in Tita (ki si ga, kot Teslo, neprostovoljno deli s Srbi).

Koliko naše sosede, razen Italije, slovijo izven Evrope, je težko reči. Lahko pa pogledamo, koliko Sloveniji podobne države slovijo pri nas …

Slovenija je po velikosti primerljiva s Swazijem (o katerem v najboljšem primeru vemo zgolj, da je v Afriki), Kuvajtom (nafta in vojna), Fidžijem (tropski rajski otok), Novo Kaledonijo (menda tudi), Izraelom (uzgodovinjeno bajeslovje, genocid in genocid), Walesom (ne, ni v Angliji, ampak čisto zraven), Salvadorjem (Južna Amerika?), Belizejem (?) in Džibutijem (?). Po številu prebivalcev je primerljiva z Latvijo (bivša SSSR, zdaj EU), Gvinejo-Bissau (?), Makedonijo (Ohrid, Aleksander Makedonski (?), Toše Proeski), Lesotom (nekaj podobnega kot Swazi), in Gabonom (?). Če bi podoben seznam delali v teh državah in deželah, bi se naša prepoznavnost gibala med »?« in »bivša SFRJ, zdaj EU« …

Zgodovine, ki bi kaj pomenila še komu poleg nas, nimamo. Svetovno znanih umetnikov in znanstvenikov nimamo. Balkanskim vojnam, ki bi nam priskrbele prepoznavnost na ravni BiH in Kosova, smo se srečno izognili. Imamo lepo naravo, ki je ne znamo tržiti, če bi jo znali, pa je ne bi več imeli. In imamo obilo dobre vode, ki jo bomo morda še za časa naših življenj prisiljeni braniti …

Zakaj si tako bolestno želimo biti prepoznavni? Zakaj si domišljamo, da nas vsak, ki je šel s trebuhom za hamburgerjem, dela slavne? A ni bolje, da nismo slavni in da nikogar ne zanimamo, kot Palestinci zanimajo Izraelce ali Latvijci Ruse; da nismo alpski raj, kot Avstrija, zaradi česar se lahko še vedno sprehodimo okoli svojih najlepših jezer in se skoraj kjerkoli vržemo v vodo? …