Novo leto – načrtno skupinsko veselje, ker je po neki davno dogovorjeni in ne sončni uri polnoč, kakšnih 10 dni po tem, ko se dnevi spet daljšajo, južno od ekvatorja pa krajšajo … Prazniki – državni (ker se je nekoč približno toliko dni po novem letu nekaj zgodilo) in verski (ker se ni zgodilo, a se pretvarjamo, da se je) … Državljanstvo, vera, spol ipdb. – da se ve, kdo smo »mi« in kdo so »oni« … Tekmovanja in vojne – »naši« proti »njim« ali še bolje »mi«, ki sedimo pred TV, proti »njim«, ki prav tako sedijo pred TV … Šola/služba, dom, avto, družina (= izobrazba, položaj, zaslužek, urejenost) – zunanji znaki, da smo »naši« … Alkohol, nikotin, kofein, kokain ipdb. – notranji znaki, da smo »naši« … Določeno meso, določeno žito, sol, sladkor – namizni znaki, da smo »naši« … Deloholičnost, nakupovanje in organizirane skupinske 'prostočasne' dejavnosti – dokazovanje, da smo »naši« s srcem in dušo, da »nas« soustvarjamo in smo »nam« ves čas na voljo …

To drži družbo skupaj. To usmerja in osmišlja naša življenja. To ustvarja skupnost, v kateri lahko tvorimo izpolnjujoče in osrečujoče odnose …

Res je. A nič od tega ni odnos. Nič samo po sebi ne omogoča in ne ustvarja odnosov. Le dopušča jih. Vse to je zgolj ogrodje za odnose – znotraj votlo, okoli pa mogočno, veličastno in lepo okrancljano. Je filmski studio, kjer se scenografi in kostumografi, scenaristi in koreografi, snemalci in animatorji, lučkarji in tonski mojstri, režiserji in igralci tako zelo trudijo pričarati vzdušje pristnih odnosov, da za resnične odnose nimajo ne časa ne energije in jih vzdržujejo iz navade ali s hlinjenjem. Je zabaviščni park, kjer kup ljudi gara, da sploh deluje, ostali drvijo od ene do druge znamenitosti, da bi jih čimveč použili, nato se zamenjajo, ves čas pa se važijo, kaj so naredili ali doživeli. Vmes se tu in tam – bolj kot ne slučajno in nenamerno – zgodi tudi kakšen odnos …

Predšolski otroci in živali za odnose ne potrebujejo nič od tega. Prazniki so lahko luštni, a tudi če jih ne bi bilo … Državljanstvo, vera, spol – koga briga … Tekmovati jih je treba naučiti, vojne pa se učijo z zgledom … Domače razmere drugih so lahko zanimive ali strašljive … Mamila so lahko zoprna … Hrana je, ne glede na »našost«, lahko okusna ali odvratna … Vse tisto bezljanje sem in tja pa je zgolj premikanje med kraji, kjer se da imeti odnose – na začetku, na koncu, med odmorom in z malo sreče tudi vmes …

Odnosi otrok in živali so želja, volja, pogled, dotik, nasmeh, radovednost, zrcaljenje ter pingpong pobud in odzivov. Igrače jim pridejo prav, a jih ne potrebujejo zares. Karkoli je lahko igrača. Brez ogrodja, brez pripomočkov se lahko crkljajo, ravsajo, lovijo in skrivajo, plešejo, pojejo, klepetajo in raziskujejo …

In kaj od tega počnemo mi? Dotikamo se – ko se pozdravimo in poslovimo, ko potipamo kak kos obleke, koga pohvalimo s trepljajem ter na treningih, tekmah in pijančevanjih … In klepetamo. Klepetamo, da vzdržujemo odnose. Poizvedujemo, da smo na tekočem z družbenimi lepili in se lahko prilagajamo »našosti«. Pametujemo, da vplivamo na to, kako »naši« so drugi. Obrekujemo, da izvemo, koliko je »naš« kdo tretji. Hvalimo se, da utrdimo svojo »našost«. In pojemo, ko smo pijani …

V (niti ne tako) starih knjigah je moč brati o »iskricah v očeh«. Bile so dejstvo, gradnik zgodbe – pomemben dejavnik zaupanja in vstopanja v odnose. Pred kratkim sem zasledil podatek, da so jih stari Rimljani celo upoštevali pri naboru legionarjev. Spomnil sem se, da sem v puberteti pogosto opazil otroke brez iskric v očeh in odrasle z njimi. Zdaj se z iskrivimi očmi skoraj ne srečam več. Vsekakor pa niso več družbeno lepilo …

Morda bi moral biti všeček, da bi jih spet redno videval …