Hiša je bila polna ljudi. Mojmoja niso motili, a raje je imel mir. Ni bil več mlad pes. Mateja ga ni več potrebovala. Ob njej je bila Kika, kot nekoč on pozorna, vedno pripravljena, da vidi namesto nje.

Predaja poslov je potekala zgledno. Še vedno je bil družinski član. Dobil je toliko ljubezni in pozornosti, kolikor ju je potreboval. A zdaj ju ni potreboval. Postavil se je k vratom in spustili so ga ven.

Tiho je bilo. Kakšen avto se je peljal v daljavi. Bil je mrzel večer. Ljudje so bili v hišah. Veselje, pričakovanje, vznemirjenje – tišina brez miru … Vohal je hrano. A te je bilo zadnje dni preveč tudi zanj … Zunaj mu je bilo vsekakor bolj prijetno kot notri.

Šel je na sprehod. Profesionalna deformacija: še vedno se je bolj posvečal gledanju. Smrček je le redko pritisnil k tlom. A ko ga je, si je vzel veliko več časa, kot večino svojega življenja …

Zavohal je Tiana. Tudi on je bil zunaj. Tiana je imel rad. Nekajkrat se ga je mimogrede dotaknil s smrčkom, ko sta šla z Matejo mimo. Tian ga je vedno pobožal ali mu pomahal, če je bil bolj daleč. Ni pa nikoli nič rekel, ne njemu ne Mateji. Samo nasmehnil se je. Nekaj je bilo drugače v njegovi glavi …

Mojmoj je nadaljeval sprehod, ko je počilo: enkrat, dvakrat, nato pa cela serija petard. Bilo je daleč in proč od vetra, ki nosi zvok, a vseeno zoprno. Tiana pa ni ganilo. Od njega je še naprej vel enak mir kot prej. Mojmoj je lagodno stekel k njemu. Tian mu je, kot ponavadi, pomolil roko, da jo je povohal, in ga pobožal, rekel pa ni nič. Pokanje se je nadaljevalo in Mojmoj je hodil ob Tianu. On sploh ni zaznaval pokanja. Njegova dlan na Mojmojevi glavi je bila prav blagodejna …

Naredila sta krog in prispela do Tianove hiše. Še je dišalo po Tianovem psu, ki je jeseni poginil. Tianu so stopile solze v oči in stisnil si je Mojmojevo glavo k stegnu. V tem trenutku je počila nova serija petard. Mojmoj se je stisnil k Tianu. Ko je ta odprl vrata in ga vprašujoče pogledal, je pomahal z repom. Šla sta noter.

»Kaj on dela tukaj?« je vprašala mati v znakovnem jeziku.

»Hodi z mano,« je odgovoril Tian, prav tako z rokami, ko so ga domači vprašujoče pogledali. »Grem z njim domov.«

Mojmoju je ponudil kost za žvečenje, ki je ostala od njegovega psa, in skodelico vode. Še vedno sit je kost le obliznil in izpustil, vodo pa je pil. Tian je dal v boršo preostale kosti, vrečo briketov in majhno bombonjero. Odpravila sta se.

Mateja je medtem pogrešila Mojmoja. Ker ni prišel, ko ga je poklicala, je vpregla Kiko in sta ga šli iskat. Tudi njej je dobro delo malo samote. Utrujalo jo je praznično navduševanje nad lepimi rečmi, ki jih ni mogla videti, in polna hiša ljudi z odnosi, ki jim je težko sledila.

Ko se je Kika ustavila in izpustila glas, je vedela, da sta ga našli. Zaslišala je njegove tačke na asfaltu. »Potepuh!« ga je okarala. Mojmoj ji je polizal roko in opravičujoče zacvilil.

»Zdravo! Jaz sem Tian,« je zamomljal Tian.

»Prosim?«

Tian je prijel njeno roko in ji na dlan, črko po črko, napisal: »Tian. Zdravo!«

»O, Tian!« je rekla, nato pa se je spomnila, da je ne sliši. Zato se mu je nasmehnila in mu na dlan napisala: »Zdravo!«

Slepka in gluhec iz iste vasi sta vedela drug za drugega, nista pa se družila. Ona se je šolala v šoli za slepe, on pa v šoli za gluhe. Živela sta v internatih ter prišla domov med počitnicami in včasih za vikend. Otroci, ki so hodili v krajevno šolo, v glavnem niso vedeli, kako bi z njima. Od vrstnikov sta se družila le s sorodniki in kom, ki je pač takrat prišel mimo.

»Pes – ime?« je črkoval Tian.

»Mojmoj. Kika.«

Pogledal je vsakega psa posebej in ju poimenoval v znakovnem jeziku.

Mateja je hotela vedeti, kako se »Tian«, »Mateja«, »Mojmoj« in »Kika« pove z rokami. Vodil je njene roke, dokler ni znala ponoviti. Bilo je zabavno.

Še sta klepetala. Oba sta bila z nekom novim, svojih let, in drug drugemu namenila vso pozornost, ne da bi jima kdo to naročil. Prekinila ju je Matejina mati, ko jo je poklicala.

Tian jo je spremil do doma, kjer je materi izročil kosti in brikete, Mateji pa bombonjero. Povabili sta ga noter. Na mizo so dali velik list papirja ter pisali vprašanja in odgovore. A Matejo in Tiana je zanimalo preveč reči, in o nekaterih nista hotela govoriti preko posrednikov …

Naslednji dan sta šla s psoma na sprehod. Zvečer sta njuna telefona že prevajala med govorom in pisavo. Nekje na prehodu s starega v Novo leto sta odložila telefona in preklopila nazaj na roke …

Bil je ognjemet in petarde so pokale, a Tian ni trzal (vsaj ne od tega), Mateja je bila gluha in slepa za (skoraj) vse okoli sebe, Kika je počivala in Mojmoj je bil miren.