»Naravni odziv na nepričakovane, neznane, nepredvidljive okoliščine je boj ali beg,« nas učijo. YouTube pa je poln posnetkov, na katerih se ljubki otročički in živalice naravno odzivajo na nepričakovane, neznane, nepredvidljive okoliščine …

Sem pozabil dodati »nevarne okoliščine«? Je za medvedjo mater s štirimi mladiči prečkanje prometne ceste sredi dneva nevarna okoliščina (video)? Kakšen je torej njen odziv: boj ali beg? …

Ko ugotovijo, da so v nevarnosti, mnogi ljudje in živali zmrznejo. Drugi se naredijo mrtve. Tretji nevarnost 'prezrejo' in še naprej počnejo, kar so počeli prej. Četrti si jo ogledujejo. Peti se premišljeno našopirijo in izpustijo kakšen zvok, s čemer dajo nevarnosti vedeti, da je v nevarnosti, če bo gnjavila. Nato so takšni, ki vreščijo in opletajo okoli sebe. In drugačni, ki zgolj kličejo na pomoč …

»Boj ali beg« je eden tistih rekov, ki jih ljudje ponavljajo, ne da bi o njih razmišljali. Naravnih odzivov na nepričakovane, neznane, nepredvidljive in tudi nevarne okoliščine je veliko veliko več …

Prvi odziv je čustvo. Sledi mu dejanje (ali nedejanje). Čustev je malo morje. Jeza, ki vodi v boj, in strah, ki vodi v beg, sta samo dve. Vedno na boj pripravljen 'domoljub' si ne dovoli občutiti nič drugega kot jezo in veselje (ob kozarčku ali dveh); ženi, hčeri in ljubici pa le strah in žalost (ki vodi v vdanost). To je vse, kar je potrebno za ohranjanje njegove domače 'kulture' …

Živimo v družbi, ki so jo stoletja domoljubne 'kulture' povsem izmaličila. »Ne spodobi se!« »Kako se pa obnašaš?« »Da tega nikoli več ne narediš!« … Poleg omenjenih čustev lahko občutiš tudi sram, a delati moraš vse, da se ne bi znašel v okoliščinah, kjer bi ga občutil …

Neizmerno pisana paleta čustev, s katerimi nas je opremila narava, mora ostati skrita – ne le v nas, ampak po možnosti tudi pred nami samimi. Poglejmo samo ljubezen in zaljubljenost! Otroke naučimo, da so deklice in dečki, ki se brezprizivno razlikujejo. Odtujijo se, ker se ne morejo skupaj igrati 'svojih' iger. Drug drugega zasovražijo: zaradi prednosti, ki so onim drugim omogočene, in slabosti, ki so jim dovoljene. In ko to kulturo čez nekaj let preplavi narava, drug o drugem nimajo pojma, pričakuje pa se, da jim je vse jasno. Strah se stepe s poželenjem, jeza z nežnostjo – in nekaj let zmagujeta. Pri domoljubih zmagujeta, dokler jetra vzdržijo …

Zakaj se večina čustev ne spodobi? Čustva lahko družba nadzoruje, ker čustvujemo s celim telesom. Če niso sprejemljiva, jih ljudje skrivamo – nadzorujemo svoja telesa. Sčasoma jih tako nehamo občutiti in se tem čustvom primerno odzivati. Ven nam udarijo skozi dovoljena čustva in odzive …

Kakšen bi torej bil naravni odziv na nepričakovane, neznane, nepredvidljive in ne nujno nevarne okoliščine? Radovednost. Radovednost je čustvo, ki vodi v mišljenje. Radovedni smo s telesom, mislimo pa z glavo. Kar poglejte kakšnega otroka, ko raziskuje svet! …

Za družbo je dobro, da mislimo o svojem delu, ker potem dobro delamo. Ni pa dobro, da smo radovedni. Mišljenje, ki družbo postavlja pod vprašaj, jo ogroža. A mišljenja ne more nadzorovati, ker je nevidno. Lahko pa nadzoruje radovednost … Zato šole terjajo delovno mišljenje in ubijajo radovednost. A brez radovednosti ni pravega mišljenja; pa še od delovnega bolj malo ostane …

Osnovni ubijalec radovednosti je vera. Vsaka vera zahteva, da brezprizivno sprejmeš opredelitve in razmerja svoje kulture. »Tako je, in konec! Brez vprašanj! Brez mišljenja!« Radovednost, ki tli v ljudeh, pa preusmeri tja, kjer je neškodljiva (in tudi povsem nekoristna) – v 'razmišljanje' o božji naravi, o smislu življenja in o posmrtnem življenju ter v molitev. Koliko radovednosti se je v tem praznem bazenu utopilo?! Koliko ostrih umov je ob iskanju česarkoli oprijemljivega in smiselnega v veri otopelo?! …

O božji naravi ne razmišljaš! Smisla življenja ne iščeš! Posmrtnega življenja ne razčlenjuješ! Družbenih razmerij ne sprejemaš! Če si o teh rečeh dovoliš biti radoveden, misliš. Postaviš si vprašanja, na katera je možno odgovoriti, in nanja poiščeš odgovore. In če to narediš, neizogibno postaneš brezverec in upornik …

Če radovednost ne bi ničesar spremenila, bi bila dovoljena …