Ko sem kot član volilnega odbora razporejal glasovnice treh referendumov, so mi padli v oči krogi okoli »proti«. Mnogi glasovalci so s kulijem večkrat obkrožili to besedo. Drugi so okoli nje naredili zelo velik krog. Tretji so med obkroževanjem tako pritiskali, da so skoraj naredili luknjo v glasovnico. Malo glasovnic »proti« je bilo običajnih. To lahko vidite, kakor hočete. Sam sem videl jezo.

Isti večer sem na 'osvobojeni' televiziji gledal izjavo 'očeta' Zakona o RTV ob razglasitvi smrtne obsodbe za njegovega nevzgojenega pamža na ljudskem sodišču (vir, 50:00-52:40). Njegov nastop lahko vidite, kakor hočete. Sam sem videl iskren strah.

Nekaj dni kasneje sem se udeležil nekega sestanka. Eden od prisotnih je bil ves čas, dve uri, nepomirljivo jezen. Jezen je že prišel. Tudi v e-razpravi naslednje dni je bil jezen. Najbrž je še zdaj. Že vsaj en teden je zdržema jezen.

Pri strahu poznamo tri oblike: strah, ko nekdo skoči pred nas in reče: »Bu!« ali: »Denar ali življenje!«; bolezenski strah (npr. pred komunisti ali cepivi); ter bojazen ali tesnobo (npr. bojazen, da smo v resnici homoseksualci ali tesnobo, ker v hiši čez cesto živi kitajska družina).

Bi morali na podoben način 'razdeliti' tudi jezo – priznati, da ne nastopa zgolj v obliki izbruhov, ampak tudi neusahljivih izvirov? Zakaj dušeslovje ne pozna jeze kot stanja? Nasilneži so vendar ves čas nasilni ali v pripravljenosti, da izbruhnejo. Mar ni jeza na Sorosa ali na samosvoje ženske bolezenska?

Morda je razlika med jezo in strahom manjša, kot mislimo. Strah nas vzpodbode k begu pred težavo. Jeza nas vzpodbode k spopadu s težavo. Težava je v obeh primerih povzročila stisko. Čustvo je torej enako: strah. Razliko dela odziv.

Vzemimo za primer posilstvo. Storilec se izgovarja z: »Izzivala je.« Zlezimo v njegovo glavo, ko zagleda razigrano ali poletno oblečeno žensko! »Ne bi smela biti takšna!« si misli, namesto da bi užival v razgledu. Počuti se šibkega, ker je ta ženska zavzela njegove misli in občutke. Namesto da bi on vladal njej, kot se za moškega spodobi, ona vlada njemu (čeprav se ji o tem niti ne sanja). Dedec se svoje šibkosti ustraši. A ne more uiti. Tudi če bi odšel, ne bi ušel pred samim seboj. Moškega ne sme biti strah. In če ne sme zbežati, se bo boril. Saj ga je napadla. In jo posili.

Tak vzorec prehajanja med strahom in jezo lahko vidimo v nasilju na delovnem mestu; nesposobni šefi se bojijo sposobnih delavcev, zato se 'branijo' pred njimi. Enak vzorec je avtocesta, ki 'običajno' nasilje v družini vodi do 'nepričakovanega' konca, če ga ne prekine kaj drugega. Poleg tega ta čustveni vozel pojasnjuje tako rekoč karkoli, kar so avtohtoni slovenski fašisti kdajkoli javno rekli ali naredili (»Izzivate!« »Morali bi biti drugačni, kot ste!« »Samo branimo se!«).

»Izzivate!« nam je povedal Branko. »Morali bi biti drugačni, kot ste!«

Kolikokrat smo že to slišali; sploh v zadnjih treh letih …

Ampak zdaj so stisnjeni v kot. Vse izhode smo jim zaprli. In še norčujemo se iz njih.

To lahko vidite, kakor hočete. Mene je strah.