Članek
Kako volimo

Kako volimo

Objavljeno Nov 27, 2022

 

Predvolilne kampanje so ljubiteljske. Nadobudni politiki nimajo pojma, kaj delajo. Ponavljajo drug za drugim: tiskajo plakate in letake, na stojnicah delijo golaž, kuhanček in rožice, pohajkujejo in 'srečujejo' ljudi, obiskujejo prireditve, vabijo novinarje in hodijo k njim v goste. Ne vedo, kdo jih voli in zakaj, s čem so nekatere prepričali in druge izgubili, kje so ti ljudje, kaj počnejo in kako jim lahko koristijo. Če jih vprašaš, jim je vse jasno. A raziskav ne delajo. Vedenje volilcev poznajo, ker so pač tako pametni. Njihov en in edini načrt je, da v kampanjo vržejo čas in denar, ki ga imajo na voljo, ter se trudijo doseči čimveč ljudi. Ni važno, kdo so ti ljudje; ali bi jih sploh volili. Vsak letak, bombon ali broška, ki jo kdo vzame, je zmaga. Vsaka izmenjava mnenj da nekomu misliti. Kot bi streljali Amorjeve puščice v temo in upali, da bodo koga zadele naravnost v srce …


In ko že razčlenjujejo svoje volilne neuspehe, so vedno krivi drugi. Nov obraz je zmagal, ker je nov obraz. Fašist ima zveste sledilce. Klerikalec ima v rokah podeželje. Neoliberalec ima denar in vplivne prijatelje. Komunista upravljajo strici iz ozadja. Vse je jasno; ni moglo biti drugače. Svojih volilnih uspehov pa politiki ne razčlenjujejo. Volilni uspeh pomeni, da so delali vse prav in bodo naslednjič to ponovili.

Moje mnenje na podlagi opazovanja je, da bi se za ključne tvorce volilnega uspeha pokazali točno določeni »ljudje iz ljudstva«: posamezniki, ki jih je povsod polno, ki se veliko družijo in radi opravljajo. To so ljudje, ki imajo v gostilnah inventarno številko, nekateri prostovoljci, ki izgorevajo v razdajanju za druge, peščica delavcev v velikih kolektivih ter duhovniki, frizerji in drugi, ki imajo dosti strank. Večina volilcev zgolj ponavlja 'modrosti' teh mnenjskih voditeljev in voli, kakor volijo (ali ne volijo) oni.

Hec je, da se tudi mnenjski voditelji opirajo na mnenjske voditelje. Javno mnenje je zato polje, po katerem vihrajo vrtinci enoumja, se zaletavajo, krepijo, usihajo, vznikajo in se razblinjajo. A vsak tak vrtinec ima poleg dva zunanja motorja: osebna znanstva in javna občila. Če te ima hud mnenjski voditelj v čislih, ti prinese več glasov kot hud volilni program. In če te novinarji razglasijo za odrešitelja, imaš lahko delo. Namesto Goloba bi naš trenutni nadminister prav lahko bil tudi Gale, Čeferin ali Damijan, če bi zagrabil priložnost, ko je imel svojih 5 minut …

A to je zgolj moje mnenje. Lahko drži na splošno, lahko drži v mojem vrtincu, lahko pa sploh ne. Volilci so uganka. Kot da nikogar ne zanimajo. Raziskovalce javnega mnenja zanima, koga bi izbrali, če bi bile volitve danes. Družboslovce zanimajo statistični podatki. Dušeslovce zanimajo osebnostne značilnosti volilcev. Redkokdo pa jih vpraša: »Zakaj bi izbrali tega, onega pa ne?« »Kaj vas je prepričalo in kaj odbilo?« »Kaj je vplivalo na vaše odločitve?« »Kdaj ste se odločili, koga boste obkrožili?« »Ste si vmes premislili in zakaj?« »Čigavo mnenje je za vas pomembno?« »Zakaj ne volite?« »Zakaj tako mislite?«

Voljenje ni dejanje razuma. Volimo zaradi čustev. Razum zgolj opravičuje našo odločitev. Ne vemo, zakaj volimo, kot volimo. Vemo samo, s čim bomo branili svojo odločitev, če nas bo izkušal hudič iz tabora peklenščkov. Vsi prvi odgovori na zgornja vprašanja bi bili zato površni, napačni, lažni – prazne misli, izrečene iz navade. Odgovorite si nanja zdaj in potem, ko boste zadevo prespali, pa boste videli …

Pogovor z volilci bi zato moral biti strokoven. Spraševati bi morali ljudje, ki znajo prodreti do bistva. Spraševati bi morali dolgo in po ovinkih, da bi korak za korakom izluščili krhko zaporedje dogodkov, ki so posameznega volilca privedli do končne odločitve. Izprašati bi morali veliko ljudi, da bi dobili vzorce …

… in izsledke potem za drag denar prodati politikom. Ti bi končno vedeli, kdo so njihovi volilci, kdaj, kje in kako jih nagovoriti, da jih bodo amorjeve puščice zadele. Vedeli bi tudi, kdo ni njihov volilec in česa nima smisla početi.

Izsledki bi bili vsekakor zanimivo čtivo. Iz njega bi o sebi izvedeli več, kot izvemo iz priročnikov za osebnostno rast. Kup reči bi nas presenetilo. In če bi vedeli, zakaj oni drugi volijo fašiste, klerikalce, neoliberalce ali komuniste, bi morda lahko iznašli način, kako jih od tega odvrniti …

#Kolumne #Gregor-hrovatin