Po šestih mesecih še vedno nimamo ustreznega, predvsem pa kompetentnega sogovornika znotraj ministrstva MDDSZ. Prav tako ni uradnih stališč kaj se z Zakonom o osebni asistenci dogaja in kakšni so plani za prihodnost. Neuradno vemo le to, da so končno na MDDZS pri izvajalcih začeli izvajati tudi vsebinske nadzore in ugotovitve so milorečeno strašljive. To nas prav nič ne preseneča, saj smo že v drugi polovici 2019, začeli javno opozarjati na zlorabe osebne asistence. Sedaj so tudi oni začeli ugotavljati konkretne zlorabe, a si pred tem še vedno zakrivajo oči in ne upajo si odločno ter konkretno narediti nič. Zato ukrepov za nedopustne in nezakonite ugotovitve, praktično ni. Ni kazni, ni prepovedi o izvajanju dejavnosti oz. izbrisa iz registra izvajalcev, ni zahtevkov za povrnitev neupravičeno prejetih sredstev od izvajalceu, ni posledic za uporabnike, ki so goljufali in prirejali lažne/neresnične podatke, ni posledic za njihove zakonite zastopnike ali sorodnike ... Skratka karavana gre dalje, denar oddteka v podtokih oz. že kar 180 miljonih letno; zgolj in samo za t.i. osebno asistenco.

Na MDDSZ smo poslali več kot 20 vprašanj [1]povezanih s stanjem izvajanja Zakona o osebni asistenci, a so nam uspeli odgovoriti le na sledeče: število uporabnikov razpolagamo s podatkom za mesec september, v katerem je storitve osebne asistence koristilo 3.885 uporabnikov. Skupno je približno 7.700 osebnih asistentov, od tega nekaj več kot 1000 osebnih asistentov opravlja storitve s.p. Družinski člani opravijo nekaj več kot polovico vseh opravljenih ur osebne asistence.

Ker seveda ne delujemo na profit, ampak smo nevladna organizacija v javnem interesu, za nas tovrstno neukrepanje, »toleranca«  in sprenevedanje do sistemskih kršiteljev (pa naj si bodo to pravne ali fizične osebe, uporabniki, zakoniti zastopniki ali drugi sorodniki) logično vodi uničevanje koncepta osebne asistence. Slabšanje kvalitete storitve za uporabnike in slabšanje pogojev dela za redno zaposlene osebne asistente.

Takšni in podobnim politikam se bomo ostro uprli, saj v svoji retoriki sloni na solidarnosti, pravici delavcev, »prihodnosti za vse, ne le za peščico...«, v praksi pa vse deklarirao zanika in prikrito tolerira zlorabe. Tudi takšnim tendencam se bomo uprli, saj je v ostrem nasprotju z vsem kar zagovarjamo in se zavzemamo; osebnia asistenca namreč ni socialni transfer, ni pomoč ali podpora družini, ni socialna pomoč.

Nekateri hočemo biti ekonomsko in družbeno neodvisni! Nočemo biti invalidni in invalidi, (zaenkrat) ne rabimo (še) subvencij, podpore, kartic ugodnosti in socialne pomoči. Na to smo tudi ponosni in zato smo se tudi tako goreče borili in očitno tega boja še zdaleč ni konec.

A sedaj se to napačno tolmači, razlaga in razume. Pravzaprav nič kaj bistveno drugače od prejšnje politične opcije; iz dežja pod kap. Naj bi se ta oblast, (če hočete Levica, ki sedaj obvladuje MDDSZ) imela bolj za intelektualistično, odprto in napredno; »nekakšna svetla, napredna in sveža ali celo suberverzivna sila«. Škoda, da nam tega dosedaj še ni bilo dano zaznati in občutiti tudi v dejanjih!

Petindvajset let smo se vztrajno borili, prepričevali vsakokratne politike, osveščali javnost in hkrati tudi v praksi izvajali program Neodvisnega življenja, vse to, da bi utemeljili pravico do osebne asistence kot temeljno človekovo pravico; ki temelji na enakih možnostih in aktivni parcticipaciji v družbi. Sedaj se nam zdi, da trenutna oblast, ki ne loči temeljnih razlik v koceptih, tlačiti osebno asistenco v sistem dolgotrajne oskrbe. Kar je nedopustno in v nasprotju s MKPI. A prevod iz angleščine v slovenščino izgubi temeljne konceptualne poudarke in celo izključuje ljudi, ki imajo težave v duševnem zdravju.

Praviloma pa se pravico do osebne asistence napačno razume in dojema kot dodatno ali “novo socialno pravico”, ki naj bi pripadala »invalidom« zgolj zato, ker so »invalidni«, bolni, ker jim nekaj manjka in ker potrebujejo večjo ali manjšo pomoč. Kot nekakšen socialni transfer, odškodnina, konpenzacija ali dodatek, ki dopolnjuje manko posameznika oz. invalida.

To razumevanje se veže na stare uveljavljene modele iz socialistične  polpreteklosti, ki temeljijo na medicinskem dojemanju t. i. invalidnosti.

V praksi se namreč kaže, da je predvsem zaradi pomankanja drugih storitev osebna asistenca »priznana že vsakomur«. Storitev osebne asistence je predvsem storitev za

izenačevanje možnosti; da posameznik postane polnopraven, neodvisen in aktiven član družbe.

Da se iz pasivnega »oskrbovanca«, spremeni v aktivnega soustvarjalca lasnega načina življenja. Postane neodvisen v vseh pogledih družbenega dogajanja in zato je tudi dolžen sorazmerno vračati družbi, kar mu družba omogoča. S to storitvijo imamo priložnost in potencial, da postanemo oz. smo aktivni, stvari vzamemo v svoje roke in se emancipiramo kot posamezniki/ce. Osebna asistenca nam daje pogoje, da smo enakopravni, in nam hkrati nalaga dolžnost, da stopimo iz vloge pasivnega prejemnika pomoči in postanemo aktivni državljani, državljanke.

Osebna asistenca je hkrati pravica in obveznost ter dolžnost, da smo enakopravni člani družbe in torej zavezani, da v njej aktivno sodelujemo in smo angažirani na različnih področjih.

Zakaj smo pisali skoraj v celoti o osebni asistenci in celotni problematiki le te? Da bi posredno povedali kako zelo daleč smo še do uveljavitve Zakona o dolgotrajni oskrbi, ki je vsaj desetkrat kompleksnejši in prav tako desetkrat dražji. Brez dvoma ga bo nemogoče uveljaviti brez dodatnega obveznega zavarovanja. Ups, o tem se molči! Naslednja velika ovira pa so potencialni delavci na tem področju, ki jih v Sloveniji več ni mogoče najti; torej dobrodošli migranti vseh vrst!