Res je precej nenavadno, da lahko človeku danes očitajo nekaj takšnega, kot je zavzemanje za svetovni mir in pozivanje k pogajanjem ter iskanju diplomatske rešitve. Človek, ki se zavzema za mir, je skorajda poklican na zagovor – in to ne zato, ker bi nasprotoval občečloveškim vrednotam ali deloval z njimi navzkriž, temveč prav zaradi zavzemanja zanje. To veliko pove o sedanjem času in tem, kako se nad ljudmi vzpostavlja nadzor mišljenja brez primere (Orwell bi imel tudi danes o tem veliko povedati), za katerega se že kaže, da je uspel proizvesti enoumje, ki ne prenese več niti pomisleka o kakršni koli alternativi temu, kar sam sprejema kot edino možnost in jo razglaša za Resnico.

Za mirovništvo se zdi, da je postalo drža odpadnikov, herezija v odnosu do prevladujoče ortodoksije. Odzivi na mirovniške pobude razumnikov, kot je dr. Spomenka Hribar, bi morali vzbuditi pozornost, in to tako zaradi vsebine (na enega od teh je odgovorila prav dr. Hribar in nedvoumno pokazala, kako je pisec polemičnega pisma potvoril vsebino pobude, ki jo je spoštovana profesorica napisala skupaj z g. Jurijem in jo s podpisi somišljenikov poslala vladi RS), kot tudi zaradi tona. Ta namreč ni samo polemičen, ampak meji na nestrpnost in nepripravljenost razumevanja stališč, ki so drugačna, kakor ta, ki jih polemizirajoči zavzema sam.

Pozornost bi veljalo nameniti predvsem temu, da se je kot kaže v družbi v zadnjem času zgodil pomemben premik. Če se je po drugi svetovni vojni začel graditi novi družbeni red, ki je temeljil na povojni zavezi, da bodo demokratične družbe naredile vse, da se grozote, ki so jih povzročili fašistični režimi, ne bodo več ponovile, in je vsaj na deklarativni ravni veljalo, da imajo države moralno zavezo delovati za ohranitev svetovnega miru in varovati vrednote, ki ohranjajo človekovo dostojanstvo in jamčijo za človekove pravice, pa se te zaveze danes pozabljajo, demokratične družbe pa so čedalje manj imune proti militarizmu in udarjanju na vojaške bobne. Militarizacija družbe se ne kaže samo v opazno večjem vlaganju v vojaške proračune, temveč tudi v družbenem načinu mišljenja o tem, kaj je tisto, kar se v družbi sprejema kot resnica in na čemer se gradijo soglasja.

V militarizirani družbi je potem čisto mogoče, da bodo sicer razumne in dobro argumentirane pobude zavzemanja za mir, kot je prej omenjena, razumljene povsem drugače. Kako drugače, pa je zopet odvisno od intenzivnosti militarizacije in ideološke indoktrinacije, za katero pa je značilno, da ima dovolj širok domet, da lahko zajame pripadnike različnih družbenih razredov. Kar nekaj dogodkov v zadnjem času priča o izjemni uspešnosti ideologije danes, saj tudi liberalno usmerjeni ljudje in celo tisti intelektualci, ki sami sebe sicer razumejo kot radikalne levičarje, povsem brez težav pristajajo na iste premise, ko se zavzemajo za nadaljnje oboroževanje Ukrajine in krepitev zveze Nato. Tako povsem nekritično sprejemajo ideologijo, ki jo zastopa »imperialna sila«, do katere so bili sicer mnogi od njih v svojih delih pred tem zelo kritični. Kar pa je zopet nekaj nad čimer bi se veljalo zamisliti, saj je ravno kritičnost v času, kakršen je sedanji, bistvenega pomena. Takšna kapitulacija mišljenja – ko tisti, ki bi morali vztrajati v brezkompromisni intelektualni drži, pihajo v isti rog kot zastopniki svetovnega hegemona – je zares zaskrbljujoča.

Kritična vprašanja, ki bi jih morali množično zastavljati danes in se o njih pogovarjati v javnosti, so tista, ki bi naslavljala interese vpletenih v humanitarno katastrofo, ki se dogaja v Ukrajini. Ni dovolj, da govorimo samo o vlogi Rusije, za katero je povsem jasno, da vodi zločinsko vojno, ki jo lahko samo obsojamo. Treba bi se bilo vprašati, kakšna je vloga evropskih držav in kako samostojne so te dejansko v svojem odločanju. Kako suverene so njene politične odločitve in koliko jih kroji servilnost do svetovne velesile ZDA. Povsem nedvomno je, da so razmere v svetu zapletene, vendar pa govorjenje o pravi strani zgodovine tokrat zgreši in kompleksno geopolitično situacijo skrči na nekakšen mitološki boj med Dobrim in Zlim, medtem pa se kriza nadaljuje in še poglablja. Namesto da bi se človeštvo resno začelo lotevati globalnih izzivov (ki že sedaj niso več samo izzivi, ampak grožnja preživetju), se zaradi merjenja moči in uveljavljanja parcialnih interesov (boja imperialnih sil za hegemonijo) izgubljajo dragocena človeška življenja, nenazadnje pa tudi čas, ki bi ga potrebovali za ustvarjanje rešitev in ga torej ne bi smeli tako neumno zapravljati. Namesto da državljani demokratičnih družb večinoma pasivno opazujemo in igramo vlogo statistov v igri »vélikih«, bi se morali v tem času z vsemi napori angažirati v iskanju alternativ.

Podpiranje imperializma – podpora nadaljevanju vojne v Ukrajini je prav to, saj je vse bolj očitno, da je sama vojna posledica spopadanja imperialnih sil za prevlado – vodi v nadaljevanje humanitarne katastrofe, ki bi v primeru eskalacije spopada postala globalna in dokončna. Zaradi tega so mirovniške pobude danes nujne, saj je mir predpogoj, da se začne človeštvo resno lotevati globalnih problemov. Problemi, s katerimi se sooča človeštvo, so se tako zaostrili, da nam gre dejansko za preživetje in nadaljnji obstoj organiziranega družbenega življenja. Reševanje teh problemov pa bi zahtevalo koordinirano globalno delovanje.

Enoumju, ki podpira militarizem in omalovažuje mirovništvo, bi se morali upirati še zlasti zaradi tega, ker nastaja pod pritiskom interesov tistih, ki jim gre predvsem za lastne kratkoročne koristi, medtem ko jih usoda večine in dobrobit človeštva preprosto ne zanima. Ni dvoma, da tudi na Zahodu obstajajo interesi, da se vojna nadaljuje, saj prinaša ogromne dobičke. ZDA so Ukrajini od januarja namenile preko 50 milijard dolarjev – večina tega denarja je šlo za oboroževanje. Posli orožarske industrije torej cvetijo, prav tako pa v času od začetka ruske agresije rekordne dobičke beležijo evropske in ameriške naftne družbe (ameriški Chevron je letošnje dobičke glede na lani početveril). Cena, ki jo bo za to plačalo človeštvo, še ni znana. Znano pa je, da se okno priložnosti delovanja za preprečitev podnebne katastrofe naglo zapira in da je prav vojna v Ukrajini spremenila prioritete političnih usmeritev, zaradi česar človeštvo v tem času ne počne ničesar omembe vrednega, da bi se resno lotilo podnebne krize. Ravno nasprotno, dela vse, da bi jo še pospešilo: v ZDA je ravno Bidnova administracija v zadnjem času naredila radikalen preobrat – skrb za okolje, ki je bila ena od Bidnovih političnih prioritet, je sedaj nadomestila z udinjanjem interesom industriji, ki proizvaja utekočinjeni plin.

Nadaljevanje vojne pomeni strahotno ceno najprej za Ukrajince, dolgoročno pa jo bomo plačali vsi – vključno s tistimi med nami, ki se sedaj ponosno trkajo po prsih, kako smelo da stojijo Ukrajini ob strani (sicer v varnem zavetju, za kar ni potrebno prav veliko poguma).

Solidarni z Ukrajino. To je bil moto, ki smo ga privzeli in ki večini med nami pomeni izraz plemenitih namenov biti skupaj z drugim, ko se znajde sredi vojne vihre, in pomagati mu po najboljših močeh. Toda kaj pomeni resnična solidarnost z Ukrajino, če ne prav prizadevanje končati to nesmiselno morijo, ki je predvsem človeška tragedija (končanje vojne je gotovo najgloblja želja večine prebivalstva Ukrajine)? V mirovništvu sam prepoznavam gesto solidarnosti, ki pa je konec koncev vselej lahko le univerzalna, kar pomeni, da ne bi smela biti zadržana samo za nekatere (tiste, ki jih prepoznavamo kot »naše«), temveč bi morala biti namenjena vsem, ki jih je prizadelo vojno zlo. Resnična solidarnost namreč črpa iz skrbi za dobrobit vsega človeštva. Skrb za usodo Ukrajine je tako neločljiva od skrbi za usodo človeštva.

Kogar torej resnično skrbi za usodo človeštva, bi se moral resno angažirati za mir in se pridružiti mirovnim pobudam. Hkrati pa bi morali začeti intenzivno razmišljati o alternativah globalnemu neoliberalnemu kapitalizmu, ki inscenira sedanji spopad za hegemonijo, katerega posledica je tudi vojna v Ukrajini, povzroča pa tudi druge globalne krize. Prevladujoči politično ekonomski sistem namreč deluje tako, da postavlja interese kapitala in skrb za profite pred skrb za blagostanje ljudi. Prav zato so alternative nujne, od našega zavzemanja zanje pa bo odvisno preživetje človeštva.