{facebook http://za-misli.si/images/gregor-hrovatin.jpg}

Marsikateri otrok odrašča ob udarcih. Tepejo ga besede in roke. Skoraj vse njemu namenjene besede so ukazi, opozorila, opomniki, zasliševanja, očitki, zmerljivke ali grožnje, v najboljšem primeru pametovanja. Kot beseda, tudi roka, ki se ga dotakne, v glavnem boli. Nad trenutki razigranosti in nežnosti vedno visi črn oblak, iz katerega slejkoprej udarita blisk in grom, ki jih prekineta …

To je jezik, ki ga razume in v katerem se tekoče sporazumeva. Ko ga vzgojiteljice, učiteljice in specialne pedagoginje hvalijo, vzpodbujajo ali božajo, je zgolj zmeden. To mu vidiš v očeh. Napne se. Čaka tresk in grom. Če ju ni, ju povzroči sam. Ko zasliši svoje ime v povišanem tonu in na ramenih začuti trden prijem, se sprosti. Zdaj je spet na svojem …

Naučiti takšnega otroka ljubeznivosti je trdo delo, ki traja več let. Če odraste v družini, ki tega jezika ne zna, se ga ne nauči – strokovna obravnava gor ali dol. Neljubeznivo vstopa v prijateljske, partnerske, službene in sosedske odnose ter postane neljubezniv starš …

Katero stranko voli tak človek? V katero stranko se včlani? V kateri najde ljudi, ki govorijo njegov jezik? V kateri lahko dobro zasluži? V kateri najlaže postane nekdo? … Točno tako!

Končno je na konju. Denar priteka. Nihče ga ne tepta in ne ogroža. Vsi ga hvalijo, vzpodbujajo in trepljajo. Saj godi in je razumljivo, a to ni njegov jezik. Oblak nad njim še vedno visi, bliska in groma pa kar ni in ni. Zmeden je, napet, in v strahu se ozira naokoli, od kod bo priletelo …

Cigani so nasilni, Balkanci bojeviti, muslimani nevarni, komunisti neumrljivi, Židje mogočni, intelektualci nerazumljivi, pedri kužni, begunci se množijo, feministke pa se nočejo (vsaj ne z njimi) … Kamor pogleda, povsod so trume sovražnikov …

Če se je doma česa naučil, se je tega, da je napad najboljša obramba. Kako pa naj občuje s tako srhljivo raznolikim in neobvladljivim svetom? Nasilje je edini jezik, v katerem zna s temi drugačnimi ljudmi vzpostaviti stik …

A oni mu ne odgovarjajo v njegovem jeziku. No, včasih mu, v glavnem pa ne. Ciganom podre kontejner, pa mu ti ne zažgejo hiše. Balkance sočno daje v nič, oni pa mu tiho in pridno gradijo domovino. Muslimane prezira, a mu vedno enako vljudno prodajo najboljši burek v mestu. Komuniste redno vleče iz groba, pa mu kar ne zasadijo svojih čekanov v vrat. Židov ima polna usta, njih pa ni na spregled. Intelektualce zmerja in jim grozi, oni pa še naprej blebetajo dolge stavke v tisti svoji napol latinščini. Pedrom razbija glave, pa na vsako razbito vznikne devet novih. Begunce ograjuje, vrača, zapira, onemogoča, pa jih kljub temu sreča vsak dan več, ki hodijo po opravkih kot domačini. Feministkam nudi spolne in druge lekcije, pa se jih čisto nič ne prime …

… Kot da je spet v šoli. Udari sošolca, izpuli lase sošolki in nadere učiteljico, pa je deležen zgolj hladnega poduka, da se to ne dela. Kje sta ljuba blisk in grom? …

Če nočemo živeti z oblakom nad glavo, če nočemo, da nam uničijo prihodnost, moramo pričeti s temi ljudmi govoriti v njihovem jeziku!