Kaj je duša? Samozavedanje? Samozavedanje česa? Živosti? Telesa? Če je duša nesmrtna, česa se zaveda, kadar je brez telesa? Elektromagnetno prasketanje sem in tja po telesu ima smisel. Zaznava obliko in stanje telesa, njegove meje in okolico. Če zaznava tudi to, da zaznava, toliko bolje. A čemu bi ta sposobnost služila po smrti? In čemu služi pred življenjem?

V bajkah je nesmrtnost duše naravni zakon. Ogromno jih podrobno popisuje kraje, kjer duše bivajo po smrti. Nekaj malega jih govori tudi o tem, kje bivajo pred življenjem.

V bajkah se ljudje pogovarjajo z božanstvi. Sprašujejo jih vse mogoče. A nikoli jih nihče ne vpraša o smislu njihovega stvarstva: »Božanstvo, zakaj si ustvarilo nesmrtne duše, ki celo večnost nekje brezdelno ždimo in čakamo na življenje, nato pa spet celo večnost ždimo nekje drugje in po možnosti trpimo zaradi množice prekrškov, ki smo jih naredile v tistem kratkem obdobju, ko smo sploh imele priliko karkoli početi?«

Kaj bi smrtnik še lahko vprašal božanstvo: »Kdo je ustvaril tebe? Imaš telo ali si samo duša? V čem se razlikujeva?«

Kaj veže dušo na karkoli, ko zapusti telo? Zakaj se brez razmišljanja napoti v tiste mučne ali puste smrtne kraje, kjer bo milijarde let ponavljala eno in isto? Zakaj ne gre raje na vesoljski potep?

Je duša nujna za življenje? Če je, jo imamo vsa živa bitja. V vsakem večceličarju se torej tare duš. Imata paramecij in klorofil tudi dušo? Pa jajčece in semenčica?

Kdaj se dušino dolgo pričakovano življenje začne? Na kateri točki enoceličarjeve delitve se prvi duši pridruži druga? Ali prva odide v večno petrijevko, na njeno mesto pa se iz duhovne prajuhe izlijeta dve novi duši, ki o pravkar preminuli prednici ne vesta nič? … Kdaj zarodni material večceličarjev – torej ženska in moška spolna celica, zarodna celica, skupek celic, skupek tkiv, … – postane živo bitje? Ko ga ne moremo več zamrzniti in odmrzniti, ne da bi ga pri tem ubili? Ko ga lahko vzamemo iz ovoja (lupine, jajčeca, posteljice …), in preživi? In kdaj se vanj naseli duša: bolj pri spočetju, bolj pri rojstvu ali postopoma?

Kako je duša vezana na telo? Kako poteka njuna izmenjava: kako duša vpliva na telo in kako telo na dušo? Se lahko za časa življenja ločita in spet stakneta? Kaj je v njunem razmerju drugače, ko sanjamo? Kaj se dogaja, ko trdno spimo in ni samozavedanja? Kaj se dogaja med zunajtelesnimi izkušnjami (npr. ob zastoju srca)?

In kako je s presaditvami organov? Lahko gre duša v večna lovišča, če kak del telesa ostane pri življenju? Je duša deljiva? Imajo rastlinski potaknjenci isto dušo (in samozavedanje) ali vsak svojo? Kakšne duše imajo cepljena sadna drevesa? Imajo shizofreniki več duš?

Lahko telo živi brez duše? Se lahko duša veže na neživo telo? Tudi o tem obstaja mnogo bajk, pa tudi sodobnih pripovedk …

Vprašanjem ni konca. Odgovorom ni začetka. Če predpostavimo obstoj nesmrtnih duš, imamo samo težave.

A širom sveta ljudje že od pamtiveka predpostavljajo, da so duše naravni pojav in pika. Seveda brez vprašanj. A zakaj? Zakaj so naše duše zmožne ustvariti in zagovarjati tako dodelano bajeslovje o sebi, ki ga nikakor niso zmožne dokazati in pojasniti?

Lažje je shajati z mislijo na smrt, če si prepričan, da se boš po njej še vedno zavedal samega sebe. Toda, a lahko neutemeljeno in neutemeljivo prepričanje zmanjša strah pred smrtjo? Kdo se bolj boji smrti: brezverci, sprijaznjeni, da se bomo skoraj zagotovo razblinili v neobstoj, ali pobožneži, ki negotovo upajo, da jih čaka vsaj večni pekel?