{facebook http://za-misli.si/images/ro.jpg}

Bolezen … po imenu Ljubezen?        

Vse osebe, kraji in dogodki so v tej zgodbi izmišljeni. Pristna in resnična je zgolj … Ljubezen?

Slabe štiri centimetre premera in pol centimetra debeline. Okrogla plastika, bele barve. »Chipolo, obesek s katerim nikoli več ne boste iskali vaših izgubljenih ključev.« Sliši se kot poceni reklamni oglas za novo napravo, ki vam bo olajšala vaš vsakdan. A ni to »poanta« moje zgodbe. Naj nadaljujem.

»Vedno iščem svoje ključe. Pa sem slučajno zadnjič, v Simobilovi prodajalni v Europarku kupila ta obesek. Prodajalec mi ga je priporočal, ko je videl, da me zanima …«, je rekla, medtem ko sva sedela v kuhinji za staro leseno mizo. Na mizi je bil ŠOP ključev. Ključ vhodnih vrat, stanovanja, kleti, nabiralnika in še kakšen zraven. Kot nagradni dodatek, pa še bel okrogel obesek iz plastike. »Zanimivo, sam sicer poznam GPS sledenje, nisem pa še videl takšnega obeska tako od blizu«, ji odvrnem. V roke vzamem ves ta šop ključev. Opazujem ta okrogel obesek, kot višek tehnološkega napredka.

Ne vem, kaj me je takrat tako pritegnilo, a sem še kar gledal. Ona? Z nekim notranjim tihim zadovoljstvom je žarela. Žarela kot žarnica. Pravzaprav je žarela veliko bolj, kot sama žarnica na stropu. Plafonera cool white led svetlobe. Moje zanimanje je nagradilo njen izdatek, v višini slabih tridesetih evrov. Kupila je nekaj, kar presega samo vrednost. Vzbudilo je moj interes in ima uporabno vrednost. Za njo. Sam ključev tako ali tako nikoli ne izgubim. Pa tudi moji niso bili.

Sam sem bil kasneje spet deležen … le skromnih dveh. Ključev. Enega od vhoda in enega od stanovanja. Brez kakršnegakoli tehnološkega presežka, kot dodatka v obliki obeska. No obesek sem imel. Bila je to polovica temnega pol srca, ki je šla skupaj z drugo svetlo polovico pol srca. Novoletno darilo. Ne vem sicer, ali je to bil zgolj obesek, ključa ali tudi njena naklonjenost.  Darilo namreč. A imel sem ga le štiri dni. Potem sem ji ga vrnil in odšel. Spet.

Vesolje je tako hotelo. Vsi ti aspekti in kozmična energija, napetost energij, ki je bila v zraku prevelika.

Po štiridesetih dnevih sem jih spet imel. Ključa, obesek in njeno naklonjenost. Pa smo šli novi krog. Spet. Tokrat že tretji. Predaja ključev je bila svojevrsten ritual. Kombinacija globokih besed o odgovornosti in resni pogledi. Na koncu skorajda aplavz. Vedno. A prislužil sem si le dva ključa, spet. Enega od vhoda in enega od stanovanja. Z obeskom. Bila je to polovica temnega pol srca, ki je šla skupaj z drugo svetlo polovico pol srca. Novoletno darilo.

Ponosno sem jih tlačil v žep jakne, prav vsaki dan, ko sem odhajal delat. Bili so …

presežek zaupanja, naklonjenosti ali zgolj usmiljenja? Njenega. No, po preudarnem premisleku in sosledju vseh nadaljnjih dogodkov, sem spoznal, da ni to to. Zaupanje, naklonjenost … niti usmiljenje ne. Je nekaj veliko več. Je kot svojevrstna vaba pasti, ki vse bolj stiska okoli vratu. Le da tega še sam nisem opazil, takoj od začetka. Zato sem se trudil prav vsaki dan. Po svojih najboljših močeh. Ona pa? Iz dneva v dan je bila bolj slabovoljna. Ni bilo klicev, ni bilo sms sporočil, ni bilo messengerja. Zgolj beseda ali dve. Včasih še to ne.

Delo? Ja, nabrž. To bo. Nova služba, novo okolje, same skrbi. Iz dneva v dan je bilo v službi tudi več sodelavcev, ki so prej delali od doma. Bila je utrujena. Pa ne dela na Inštitutu Jožef Štefan. Dela zgolj delo svetovalke, na zavodu preko mosta …

Nekega dne, ob prihodu domov, namesto običajnega pozdrava »Dober dan«, le še formalen

»Zdravo«.

Utrujen in slabovoljen obraz je povedal vse.

»Kaj je narobe, srce moje«, sem jo zaskrbljujoče vprašal.

»Nič, nisi ti kriv. Jaz sem kriva.«,

mi je odvrnila. Medtem, ko si je slačila njeno staro črno usnjeno jakno v predsobi. Bilo je to nekje sredi meseca marca. Tako, na izgled bi nekdo, ki je ne bi poznal, lahko rekel da dela nekje v proizvodnji. Izmučeno telo in um. Od dela? Najbrž, kaj drugega pa se še lahko počne v službi?

Ni mi bilo jasno, kaj jo tako utruja in črpa. Vsi ti klici in sporočila, obveznosti službe ... pa so prihajale še po službi, ko je imela običajno telefon utišan. Zgolj zvok vibre je bil tisti,ki je zavibriral vsake pol ure in je zmotil popoldanski mir in počitek. Vsak dan, še do pol dvanajste ure zvečer, ko jo je sms sporočilo zmotilo še v postelji, včasih že v spancu. Včasih pa sredi …

Zato ni čudno, da sem sam velikokrat čakal na odgovor na moje sporočilo. Včasih tudi več ur, ali pa ga sploh nisem dobil. Zgodilo se je tudi, da je sporočilo odprla, odgovora pa ni bilo ali pa sploh ni odgovorila bistva.

»Pa kaj ti sploh bereš moja sporočila?«, sem jo vprašal v jezi.

Velikokrat.

Lučka na messengerju pa je gorela celi dan. Služba pač, se razume. Veliko dela in skrbi.

Res veliko skrbi in dela.

Dela?

Iz dneva v dan se je zapirala kot školjka. Proti koncu meseca marca je bila že prav apatična. V zraku se je čutila neka napetost, srd, sovraštvo … . A zakaj? Služba, skrbi, novo okolje … so bili le njeni prepoceni izgovori.

Le kdo bi jih kupil, če jim je že potekla akcija ugodnosti.

Njena odzivnost je postajala iz dneva v dan bolj statična, vse doker ni postala hladno mrzel kamen. Kip kljubovanja in žalosti.

»Pa kaj je s tabo?

Ti napačno dojemaš ljubezen v zrelih letih.

Tu ne gre za telesnost.

Ljubezen v zrelih letih je veliko več kot telesnost.

Je bližina, da imaš nekoga ob sebi ...

Ti nimaš pojma, kaj je to ljubezen?«,

je kričala,

kot da bi hotela pregnati vse vrane iz njenega polja življenja. Vsiljivce, ki ropajo plodove njenega dela. Dela?  Sam sem jo tiho gledal in si mislil svoje … 

»Ja, najbrž bo to od dela.« Stres.«, sem tiho v sebi razmišljal.

Bilo je težko. Najina komunikacija je potekala le še na messengerju. Če je utegnila. Zato sem ji  napisal vse to, kar me je tiščalo in dušilo. To, kar sem že dolgo vedel in čutil ob njej. Čeprav je bilo vsega več kot preveč, je bilo dovolj zgolj nekaj stavkov.

Tako nekako. V najinem pogovoru:

...

JAZ

»Človek, ki preveč razmišlja, ne živi.«

ONA

» Razmišljam o naju. Kaj si želim …«

JAZ

»Ti pa moraš vedeti sama, kaj si želiš in kaj imaš in kaj lahko imaš … Sam vem ... Da to kar si sedaj, nisi ti.«

ONA

»Kako to misliš nisem jaz?«

JAZ

»Zavrta, zaprta, odsotna … Glej ... Vse skupaj je že mehiško. … na račun tega ne bom vztrajal in se trudil, če tebi to sploh ni ok. Če si želiš nekaj drugega. Zato si ti na vrsti, da poveš ... Kaj te muči?«

ONA

»Zavrta, zaprta, odsotna?«

JAZ

»Zaprla si se … Česa te je strah? Če te kaj moti, povej. Denar je že ena zadeva. To vem.«

ONA

»Bom si zapisala iz glave … Na papir. Ok?«

JAZ

»Glej ... Premisli. Lahko napišeš tudi zgodbo, a za tem moraš stati. Tudi sam bi se lahko veliko spraševal ... Pa se ne. Ker, ko se za nekaj odločiš, se odločiš ... In potem greš tisto pot... Ali pa cincaš na mestu.«

ONA

»Oprosti, če sem te prizadela s čim. Sicer ne čutim, da bi bila odsotna. Niti zaprta.

Seksualno sem zaprta.

In skušam priti do odgovora zakaj …

Zame je vse dogajanje prehitro …

in to je tisto čemur želim priti do dna …«

Po vsem tem, sem prvega aprila spet izgubil navdušenje nad šopom dveh ključev. Enega od vhoda in enega od stanovanja. Z obeskom. Bila je to polovica temnega pol srca, ki je šla skupaj z drugo svetlo polovico pol srca. Novoletno darilo. Sedaj ste si to najbrž že zapomnili?

Napisal sem ji »poslovilno« pismo, a ji ga nisem poslal.

Popoldan sem jo počakal pred njeno službo, ob cesti in jo pobral. Odpeljala sva se v trgovino po nakupih. Kot da ne bi bilo čisto nič narobe. Le energije ni bilo nobene med nama. Več. Pravzaprav ona ni oddajala prav nobene energije. Bila je  kot … kos hladnega granita, ki ga lahko obračaš okrog in okrog, pa je to zgolj samo le kamen. Brez čustev, brez topline.

V roke sem ji dal svoj telefon in rekel: »Preberi.«

V tišini dežnih kapelj, ki so bile svojevrstna kulisa najinega počutja, je prebrala in rekla:

»Se bova pomenila doma.«

Brez besed sva se pripeljala do trgovskega centra na obrobju mesta. Nakupila sva stvari in se odpeljala domov. Da se pogovoriva po »kosilu«.

V tišini muke sva pojedla tistih nekaj žlic prežgane juhe. Na kar je začela. Že spet. Njene besede …

čeprav jih je znala še tako spretno vedno obračati, so sedaj bile le togi kamni teže, ki niso rešile

ničesar. Samo napetost so stopnjevale. Sam si ne bi nikoli mislil, da me lahko nekdo tako razjezi.

Pograbil sem njen krožnik prežgane juhe, na mizi pred njo in zlil vso vsebino njenega krožnika v pomivalno korito.

 »Ne zaslužiš si tega« sem zakričal ...

Spakiral sem tistih nekaj svojih stvari in odšel.

Spet je bilo  … hudo?

Dobra dva meseca. Spet.

Obilo spretnega šahiranja s Kraljico.

Pijača. Izleti in drobna opravila.

Vmes sva si delila tudi Covid 19. Že drugič.

Pa sem si prislužil proti sredini meseca junija … spet. Šop ključev.

Ključ vhodnih vrat, stanovanja, kleti, nabiralnika in še kakšen zraven. Kot nagradni dodatek pa še ob obesku svetle polovice srca, še bel okrogel obesek iz plastike. Terna. Sedaj sem res napredoval. Prislužil sem si cel ŠOP ključev. Je bila moja prva misel.

Kot da me je prebrala, upraviči svojo izbiro.

»Oprosti, sama sem vzela dva ključa, ker je ta šop za v torbico prevelik, ob že vseh mojih ključih iz službe …«

»Ni problema!«, ji odvrnem. »Meni je vseeno.«

In spet sem ... ponosno?

... tlačil ves ta šop ključev v žep. Vsako jutro, ko sem šel zdoma. Kakšen dober mesec. Potem pa poletje in zaslužen počitek. Bioritem navad je res kruta stvar. Kot da se nihče od naju ali pa vsaj eden ni naučil ves ta čas ničesar. Spet se je vse skupaj zapeljalo nekam v slepo ulico občutkov in  …

Konec.

Že kolkič?

Četrtič?

Najbrž res. Čas hitro beži, navade nekaterih pa žal ostajajo. Iz kroga v krog iste. Nobene šole ali izkušnje. Vedno ista smer, kot da bi še vedno bili usmerjeno izobraženi za življenje. A kaj je bil tokrat epilog te kratke zgodbe, že v četrto?

»Zlagal si se mi vsaj štirikrat od meseca Junija, spet!«,

je kričal užaljeno  njen glas.

»Lagal?«, na glas razmišljam sam.

»Kdaj in kaj?«

A odgovora tudi tokrat ne dobim, tako kot vse prevečkrat se to pač zgodi pri njej. Pogled se umakne od njenih oči in se ustavi nekje na mizi, spet.

Šop ključev.

Moj.

To je ta večji šop ključev. Saj veste. Ključ vhodnih vrat, stanovanja, kleti, nabiralnika in še kakšen zraven. Kot nagradni dodatek pa še ob obesku svetle polovice srca še bel okrogel obesek iz plastike. Bel krog iz plastike?

»Zakaj pa to? Kaj je to? GPS sledilnik?«

V tistem trenutku, v vsej svoji jezi in srdu pograbim šop ključev, odtrgam obesek vstran in ga zalučam čez staro leseno mizo proti balkonu. Obesek se raztrešči na pol.

»Kako si mogla?

Mar res nimaš nobene vesti?

Sedaj se počutim kot navaden pes, suženj!

Da te ni sram!«,

so kar vrele besede iz mojega užaljenega grla zlomljenega srca.

Vidno pretresena je zmogla odvrniti le:

»Pa saj ne dela, sploh nima noter baterije. Kaj sem pa jaz sploh vedela, kaj je to gor na ključih …«

 »Da te ni sram, kako nizkotno in pokvarjeno od tebe!«

Zakričim in stečem skozi vhodna vrata njenega stanovanja.

Kolkič že?

Kot epilog, sem kasneje, čez nekaj dni na njenem Facebook profilu odkril njenega novega oboževalca.  Zgolj slučajno. Spet. Pogledal sem le njeno profilno sliko in vse tiste všečke in srčke, ji jih je njena profilna slika prejela. Malo manj kot trideset. Ni si bilo težko zapomniti vseh njenih zvestih prijateljev, a sedaj se je kar naenkrat pojavil, spet nekdo nov.

Tako, kot se je pojavil že meseca januarja Uroš Wolf in srček na njeno profilko. Ko sem pogledal njegov Facebook profil, sem kaj hitro opazil že njuno skorajda vsakodnevno komunikacijo v komentarjih, pod njegovimi objavami. Čas komentarjev. Ponavadi je bil to čas njene službe, dela in velikih skrbi.

Seveda njune komunikacije v messengerju nisem mogel videti. Takrat še ne. A je bilo to dovolj, da sem si znal poustvariti ves ta stres in vsakodnevno delo v njeni službi, ki jo je tako utrujalo. Uroš jo je zaposloval in si z njo dopisoval vse dokler ni obstal nekje v arhivu spominov. Najbrž.

In tudi to, zakaj sem vedno znova skozi tako kratek čas postal za njo le »španski« lanski sneg. Pa čeprav ni bilo ne snega in ni bila to Španska telenovela.

Bilo bi naj samo življenje dveh, dveh zaljubljenih.       

»Iskati pot do ljubezni z razumom je prav tako nesmiselno, kot iskati sonce s svetilko.«

Rumi

Robi Emeršič