{facebook http://za-misli.si/images/ro.jpg}

 1 Korinčanom 13

  1. Ko bi govoril človeške in angelske jezike, ljubezni pa bi ne imel, sem postal

      brneč bron ali zveneče cimbale.

  2. In ko bi imel dar preroštva in ko bi poznal vse skrivnosti in imel vse spoznanje

      in ko bi imel vso vero, da bi gore prestavljal, ljubezni pa bi ne imel, nisem nič.

  3. In ko bi razdal vse svoje imetje, da bi nahranil lačne, in ko bi izročil svoje telo,

      da bi zgorel, ljubezni pa bi ne imel, mi nič ne koristi.

  4. Ljubezen je potrpežljiva, dobrotljiva je ljubezen, ni nevoščljiva, ljubezen se ne

      ponaša, se ne napihuje.

  5. Ni brezobzirna, ne išče svojega, ne da se razdražiti, ne misli hudega.

  6. Ne veseli se krivice, veseli pa se resnice.

  7. Vse prenaša, vse veruje, vse upa, vse prestane.

  8. Ljubezen nikoli ne mine. Preroštva bodo prenehala, jeziki bodo umolknili,

      spoznanje bo prešlo.

  9. Kajti le delno spoznavamo in delno prerokujemo.

10. Ko pa pride popolno, bo to, kar je delno, prenehalo.

11. Ko sem bil otrok, sem govoril kakor otrok, mislil kakor otrok, sklepal kakor

      otrok. Ko pa sem postal mož, sem prenehal s tem, kar je otroškega.

12. Zdaj gledamo z ogledalom, v uganki, takrat pa iz obličja v obličje. Zdaj

      spoznavam deloma, takrat pa bom spoznal, kakor sem bil spoznan.

13. Za zdaj pa ostanejo vera, upanje, ljubezen, to troje. In največja od teh je

      ljubezen.

Ponedeljek, dan kot vsak dan v tednu. Trušč življenja in kletvice v hebrejskem jeziku. Med domače ožganimi obrazi, se meša nepopisna množica tujih obrazov. V mesto jih je  prignala zgolj želja po darovanju in pot do svojega Boga. Odrešenika, da usliša njihove prošnje. Svojevrstna trgovina usode je zaznamovala ta kraj. Obcestni prodajalci vsega mogočega, so zapolnili prav vsak prazen kotiček mesta. Sveže pečen kruh, prijetno dišeč in še topel na otip, zraven pa lesene kletke z golobi, kokošmi … Bradati starec prodaja snežno bele koze, ki kot da bi slutile svojo neizbežno usodo, otožno beketajo, da se njihov zvok raztega kot žalosten krik usode čez ves ta hrup in trušč mesta.

Nekje od daleč prihaja ves ta šum človeških glasov. Navdušenje, ogorčenje, vzkliki, ki kot val prihaja vedno bliže in bliže … Nekje na začetku ulice, pri mestnih vratih, se vidi človeška postava. Kot smešen jezdec jezdi na živali in se počasi premika. Za njim pa nepopisna množica glasov. Takšnih in drugačnih. Vse se ustavi. Življenje ulice, kot da zamrzne v počasnem posnetku trenutka. Postava na drobnem oslu jezdi mimo in za sabo vleče silno energijo. Kot da bi vlekel barve čez ves ta črno beli svet enoumja in krute usode. Vsi strmijo vanj, vse je obstalo. On pa mirno in na nek čuden vzvišen način jezdi mimo. Odzdravlja množici na vsaki strani prašne ceste. Ljudje njemu v čast polagajo svoja vrhnja oblačila na cesto in zelene veje iz bližnjih dreves in grmovja. Sprejmejo ga kot kralja. Iz množice navdušenih obrazov se slišijo stavki upanja: »Priskrbi rešitev, prosimo! Blagoslovljen tisti, ki prihaja v Jehovovem imenu! Blagoslovljeno prihajajoče kraljestvo našega očeta Davida!«

V vsej tej nepopisni evforiji občutkov, se od nekod iz gneče prikaže dvoje kot dateljni temnih oči in skuštranih las. Drobne otroške roke, ki so lačne bolj kot suha usta, ki že nekaj dni niso jedla nič dobrega. Vse to je kazalo tudi telo, zavito le v umazano in strgano taknino, kdo ve od kod se je vzelo le to. Kot duh se je pojavila pred s sveže pečenim in prijetno dišečim kruhom. S prijetnim vonjem je tako mamljivo vabil lačna usta iz obcestne mize starega peka. Bil je le trenutek, ki je pretehtal vse. Tudi to, da lahko strejo surovi udarci palice sestradano telo. Lakota. Bila je enostavno prevelika in vonj sveže pečenega kruha tako vabljiv. Naokrog pa vsi kot v transu. Strmeli so v nekoga, ki je bil popoln tujec in vzklikali so: »Hozana!« Drobna roka se je stegnila čez mizo, suhi dolgi prsti so zagrabili v puhasto mečico hlebčka. Oči so zasijale kot dvoje sonc. »Hrana!« V trenutku to veselje pretrga hripav glas starega peka: »Držite ga, tatu! Ukradel je kruh!« Iz množice obrazov skoči moški srednjih let. Po obleki sodeč se je videlo, da ima denar. Bil je prodajalec živali, ki so jih romarji kupovali za obredno žrtvovanje … »Kam, nesnaga mala!«, so bile njegove besede in že je držal ubogo deklico za njene skuštrane, nikoli počesane lase. V njenih očeh se je videl strah grozot, ki jo čakajo sedaj. Kazen.

V vsej tej zmedi gneče se pojavi še ena drobna postava. Temen deček iz ulice. Še eden lačnih ust in prestrašenih oči. Kot blisk se postavi pred obema. Pred srditim prodajalcem in ubogim sestradanim otrokom. Brez pomisleka ga brcne v koleno in z roko udari nekje v mednožje. Mož v bolečini zakriči in izpusti lase ubogega dekleta. Fant jo pograbi za roko in oba zbežita.  V vsej tej zmedi trenutka, je večina ljudi še vedno fokusirana na moškega na oslu. Za hlebec kruha? Komu mar, oni svojega že imajo, nekje v svoji malhi. Fantič in dekle pa tečeta. Tečeta svoj križev pot bosih nog, čez kamnito cesto nekam v varno zavetje. Oba prestrašena in srce jima bije kot vojaški boben. Šele nekje na koncu mesta se ustavita. Na vogalu zapuščene hiše. Zadihana gledata drug drugega. Njune prestrašene oči govorijo namesto besed … Bilo je to davno, leta gospodovega 30.

Tako se je začela zgodba dveh nesmrtnih duš, ki se prepletata skozi stoletja. Spoznala sta se ob Jezusovem prihodu v Jeruzalem. Splet čudnih, a za tiste čase dokaj normalnih okoliščin, ju je zbližal. Dvoje parov rok je naredilo veliko več, kot samo en par. In imela sta le … drug drugega. Kot zapuščena otroka obrobja mesta, nista imela nikogar drugega, ki bi jima bil bolj blizu. Sčasoma je njuna bratska ljubezen prerasla v nekaj več. Postala sta mož in žena, čeprav zaradi svoje usode in porekla tega nista mogla častno potrditi. Se poročiti. Živela sta v grehu, tako kot sta živela že od svojega prvega dne, vsak zase. V sebi sta nosila tisti čuden občutek, kot da se poznata že celo večnost. Kot da sta že živela svoje življenje. Skupaj. Glede na njuno usodo, bi lahko bila tudi Adam in Lilith. Dva grešnika, nekje na obrobju izgubljenega raja, družbe. A navkljub vsemu sta se imela neizmerno rada,. Saj sta imela le vsak drug drugega. Okolica ju je prezirala. Tako je pač takrat bilo. Pa njiju to ni nič motilo. Vse dokler ni hlad jekla ostrega meča, nekega rimskega legionarja izpustil življenja enega izmed njiju. Krik nemoči in žalosti še nekje odmeva. Kot prakrik vse bolečine, ki ne izgine niti skozi čas. Se vije in išče drug drugega. Stoletja.

Na silo se je končalo nekaj, kar naj bi trajalo, živelo - večno. Zato se najdeta, vsakih toliko časa. Enkrat ženska, drugič moški. Saj sploh ni pomembno. Najdeta se. Vedno znova, drug drugega in nadaljujeta to, kar je bilo prekinjeno že davno. V želji drug po drugem hrepenita v življenju in pri tem ne izbirata sredstev. Gorita. Zato je njuna dušna rast in usoda, tako žalostna in kruta. Namesto, da bi živela novi krog lepo in srečno. Se dogaja, da vedno znova pride nekaj vmes in ne moreta in zmoreta ... zaključiti svoje poti skupaj. V miru. Zlepljena kot dvoje listov, se upirata sama sebi v vetru časa in vsemu, kar jima pride naproti.

Zato delata kroge. Prvi, drugi, tretji, četrti, peti … In še kar tukaj, na vratih dušnega parka. Oba čakata na primeren trenutek, da spet vskočita na svojo pot in novi krog. Skupaj. Prekletstvo ali ljubezen? Težko je reči. Po vsem tem trudu, volji, žalosti in jezi … je v zraku še vedno želja po sreči? Ali gre tu zgolj za njun prizadeti ego. Češ, »ne boš ti meni … jaz bom …« Njuni čisti duši sta se navlekli marsičesa skozi čas. Težko je reči, kdo je kdo. Tako ali tako se vsaki krog morda zamenjata tudi njuni vlogi, moža in žene. A vse skupaj je že davno izgubilo tisto pristno rdečo nit, iskrene in preproste ljubezni dvoje otroških oči. Lačnih topline in življenja. Nekje na obrobju Jeruzalema.

...

Po besedah astrologinje Ane Malenice. »To kar ni zapisano v simboliki planetov, niti v horoskopskih znamenjih, je šepet iz Duše, ki ga vsak od nas sliši vsaj enkrat v življenju. Šepet, ki ti pove, da je to resnico že nekoč slišal ali doživel, ne ve pa kdaj se je zgodilo.« Se človek zamisli. Šepet duše? Usodna ljubezen ali Karma?

V sebi iščeš vse tiste logične odgovore in pojasnila, ki jih preprosto ni. To je problem trenutka. »Jeba.« Vsa ta vprašanja, ki te preganjajo kot najstrašnejši strahovi sredi noči. Odgovori? Jih ni. Vsaj tistih preprostih ni. Prvi odgovor, ki ga ne dobiš nikoli, je odgovor na vprašanje »Zakaj?« Enostavno, tega pojasnila ni nikjer. Zato, pač greš naprej. Zakoplješ se v vse te objave, besedila, študije. Na koncu imaš občutek, kot da je to tvoje življenjsko poslanstvo, priti tej resnici do dna. A navkljub vsem tem tezam, domnevam, amnezam … še vedno nekje tavaš, med dvomom in strahom.

Zgolj usodna ljubezen ali nekaj več - karma?

Ni vsaka ljubezen usodna in prav tako še ni vsaka usodna ljubezen karmična ljubezen. Naša življenja so kot odprte knjige, v katere vpisujemo svoja dejanja. Z njimi lahko poplačujemo naše dolgove prejšnjih življenj ali pa jih sproti tudi ustvarjamo. Je pa karmična ljubezen specifična po tem, da ji manjka normalna in kvalitetna komunikacija med partnerjema. Trpljenje. V takšnem odnosu bo ena stran vedno pripravljena manj dajati in vlagati v odnos. Prav nedajanje ljubezni je torej eden večjih grehov karmične ljubezni. To je lahko posledica ponosa ali pa želje po dominaciji, prevladi. S samo sprejemanjem in nič dajanja, si takšna oseba samo ustvarja nov karmični dolg. Kateri bo spet terjal svoje poplačilo.

Čista ljubezen ki jo ima prav vsak od nas v sebi, je nekaj kar se izključno in brezpogojno  … samo daje.

Vsakršno skoparjenje ali manipuliranje z ljubeznijo je greh, ne samo do partnerja ki našo ljubezen potrebuje,  predvsem je to greh do samega sebe.

V takšnih zvezah se vedno pojavlja vzorec naših preteklih odnosov. Občutek imamo, da bo to nekaj izjemno globokega, močnega in fatalnega. Že ob prvem srečanju s karmičnem partnerjem imamo občutek že doživetega. Vse nam je znano, čeprav se vidimo prvč

Karmični odnosi so lahko destruktivni ali konstruktivni. Ni nujno, da so že vnaprej usojeni na propad in žalost.

Ob srečanju dveh sorodnih duš, si ne bosta znala predstavljati življenja drug brez drugega. V sebi nimata nobene potrebe po spreminjanju drug drugega ali ga kako drugače popravljati. Enostavno se počutita drug ob drugem dobro in ne potrebujeta karkoli drugega za skupno srečo. V takšnem ozdravitvenem odnosu ni ljubosumja ali tesnobe. Zaupata vsak vase in popolnoma  drug v drugega. Zato je njun odnos umirjeno svoboden. Drug drugega dopolnjujeta in sobivata v neskončni harmoniji. Nikoli nista odvisna drug od drugega. Najbrž bosta tako živela skupaj srečno do konca svojih dni.

Popolnoma drugače pa je videti destruktivni karmični odnos. V takšnem odnosu je glavni cilj osvoboditi se ljubezni drug do drugega. Odnos prežet z bolečino in trpljenjem, navkljub temu pa se partnerja ne moreta ločiti in osvoboditi. Usoda ju je namreč združila prav zaradi tega, da jih osvobodi drug od drugega in s tem izničili svojo karmično nalogo in povezavo.

Glasne in turbolentne ljubezni so običajno posledica dolga, ki nam ga namenja karma. Notranji močan nagon lahko pride namreč na površje samo takrat, ko srečamo pravo osebo. Oseba, ki lahko prodre do emotivne plasti aure izbranega. Zato se velike in strastno karmične ljubezni pogosto zgodijo kar tako, ko se to najmanj pričakuje. Ob nepričakovanem srečanju se pojavi močna fizična privlačnost, ki se občuti kot usoda. Včasih se lahko pojavi tudi strah, odpor. Oseba poskuša ubežati bližini določene fatalne osebe.

Lahko smo popolnoma brezskrbni in še  tako močno fokusirani na trenutnega partnerja, da enostavno sploh ne zaznamo usodne priložnosti z nekom drugim. Pa vendar, je ta oseba vedno naključno nekje v naši bližini. Čisto »slučajno« nam priskoči na pomoč, ko le to najbolj potrebujemo. Sčasoma postane naša duša lačna in shirana zaradi pomanjkanja ljubezni. Emotivna plast aure je odprta za sprejemanje ljubezni. Oseba, kateri smo všeč, a se sami tega še ne zavedamo, plete tiho okoli nas svojo pajkovo mrežo. Kot pajek, preden ulovi svojo žrtev.

Čeprav se morda sami tega sploh še ne zavedamo, smo že na svoji karmični poti. Vsekakor je edina naloga »žrtve«, da se ne odpove pozornosti in ljubezni, ki se ji ponuja. Zato izstopi iz vloge žrtve in sprejme ponujeno ljubezen. Lahko bo to pot dolga obeh ali samo enega. Ni nujno namreč, da istočasno odplačujeta oba svoj dolg svoji karmi. Vsaka duša tako išče svojega (m)učitelja. Največkrat bo naš (m)učitelj na prvi pogled prečudovita oseba. A nekje od zadaj bo lahko tudi arogantno hladen in nedostopen. Večja kot bo torej naša naloga, težja bo ta naša karmična veza in pot, ki jo bomo morali prehodit. Hoteli ali ne. Na en strani globoka in velika ljubezen, na drugi strani pa odklanjanje le te in zapiranje v njegov svet.

Morda sta bila celo oba v preteklih vezah preveč samovšečna in nespoštljiva, drug do drugega.

Pretiran ponos in samovšečnost, poigravanje z občutki in čustvi partnerja, potreba po dominaciji in nadzoru. Kakor tudi velika potreba po pozornosti in brezpogojni oboževanosti, toleranci … Vse to so žal zahteve, ki onemogočajo izravnavo in poplačilo karmičnega dolga. Vse že omenjeno samo blokira kanale ljubezni.

Del duše, ki išče in si želi izkusiti ljubezen, je nastanjen v emotivni plasti avre vsakega posameznika. Osebe,ki so v partnerskem odnosu srečne, sijejo in žarijo. Medtem, ko so nesrečni v ljubezni in partnerstvu videti sivi in megleni. Pogosto rečemo, da je oseba čisto uvenela in izžeta.

…

Za mizo. Nekje v senci, ob zvokih zdolgočasenega škržata in popoldanske sopare. Sedita dva. Ona in on. Z žlico v roki in začudenim pogledom, kot da bi se to zgodilo čez noč, ga ona vpraša: »Srce moje, kaj je to s tabo, ti si čisto osivel, Skoraj si že ves bel …«    In on, kot da se ga to sploh ne bi dotaknilo. Poje tisti požirek mlačne juhe, ki je obstal medtem na žlici in ji odgovori: »Kaj misliš … le zakaj? Res je. V enem letu sem skoraj popolnoma osivel. Najbrž bo vse to le zaradi tebe, draga moja …!«

Robi Emeršič