Logar je sprejemljiv kandidat za predsednika – tudi za mnoge, ki ne volijo SDS. Kordiš je nesprejemljiv – tudi za nekatere, ki volijo Levico. Janša velja za izkušenega in sposobnega politika – kljub vsemu, kar je naredil, natipkal ali izustil. Mesec pa – kljub vsemu, kar je naredil, natipkal ali izustil – velja za neizkušenega in neresnega smrkavca. Karkoli že počnejo il padre in člani njegove družine, SDS velja za stranko. In vseeno je, kaj počnejo člani Levice – nič ne more omajati predstave, da gre za združbo nevarnih nesposobnežev, ki bi na oblasti delali nepopravljivo škodo. SD kljub svoji dolgoletni neoliberalni, klientelistični in pahorjanski prtljagi velja za bolj sprejemljivo levico, čeprav to sploh ni.

Celo skrajni salonski levičar Miheljak se je v svojem zadnjem stolpcu v Mladini čudil samemu sebi, ker mu je Volitvomat odmeril »skoraj popolno ujemanje s stališči in odgovori Kordiša.« Njegov slog mu ne ustreza. Radikalnost in zaostrovanje mu nista po volji. V soočenjih ga je sicer navdušil. A po njegovem »Kordiš ni v bitki zato, da bi zmagal na teh volitvah.«

Če povzamemo: vse, kar pri Kordišu moti enega najboljših slovenskih političnih analitikov, je način izražanja, ki ga je izboljšal. Ne moti ga vsebina. Ne motijo ga Kordiševa dejanja. Z obojim se skoraj v celoti strinja. Miheljak, kot vemo, tudi sam niti malo ne štedi z besedami (morda z dejanji, a kot sam pravi: »Beseda je konj«). A kljub temu, da je Kordiš tako rekoč njegov politični klon, ga ne vidi kot svojega predstavnika. Ne zna pojasniti, zakaj ga ne bo volil. Pač ga ne bo. Raje se ozira za Brglezom – v isti povedi, kjer mu očita »pomanjkanje kritičnosti in avtonomije«. »Kritičnost in avtonomija« pa sta natanko to, kar Kordišu očita, da ima. Narobe svet …

Miheljak je zgolj zadnji v nebo vpijoči primer tega, kar opažam že leta – tako pri gospodarstvenikih in politikih kot pri novinarjih in raji. Ko slišijo »Levica«, vidijo nacionalizacijo vseh pravnih oseb in zemljišč. Ko ugledajo Mesca, vidijo Stalina. Kordiš jim pred očmi zavrti mešanico ISIS-a in Cheja Guevare. »Demokratični socializem« bi v SSKJ lahko bil sopomenka za »gulag« … Neizpodbitno je, da ima večina Slovencev raje na oblasti mafijsko združbo, ki odkrito pleni in ustrahuje, nas sramoti in zadolžuje ter načrtno uničuje vse, kar nam dela življenje v Sloveniji dobro in lepo, kot Levico, katere največji greh doslej je, da je prekinila sodelovanje s Šarčevo vlado, ker ta ni hotela izpolniti koalicijske zaveze, da bo ukinila dopolnilno zdravstveno zavarovanje.

Funkcionarji Levice niso nikoli nikogar ustrahovali. Niso se okoristili ali oškodovali proračuna. Niso predlagali zakona, ki bi bil škodljiv za večino prebivalcev. Takšnih zakonov ponavadi tudi niso podprli …

Zakaj se ljudje torej bojijo Levice? Zakaj velja za skrajno, čeprav ne počne ničesar skrajnega? Zakaj velja za neresno, čeprav vztraja pri svojih načelih in dogovorih? …

Bojim se, da prav zato. Ljudje so se navadili, da so politiki pokvarjeni. Če nek politik ni, je to sumljivo. Če v vladanju ne vidi priložnosti, ampak odgovornost, je čuden. Če ne sprejema gnilih kompromisov, je težak, s katerim je nemogoče sodelovati. Zakaj bi si nekdo želel vladati, če ne zato, da bo nad zakoni in pravili? Le kaj ima za bregom? Se ga je treba bati? …

Če voliš stare obraze, pa te razočarajo, je to pričakovano. Če voliš nove obraze in te razočarajo, jih pač ne voliš več. A ta Levica … Kaj, če bi res delala, kar trdi, da bi delala? Bi to pomenilo spremembo? Bi res obdavčili bogastvo, luksuz in dobiček (ki jih mi osebno itak nimamo)? Bi dvignili minimalno plačo, da bi reveži zaslužili skoraj toliko kot mi? Bi se morali pričeti prilagajati podnebnim spremebam, ne samo govoriti o njih? Bi zapustili NATO? Bi podražili meso in pocenili zelenjavo? …

A zakaj se Levici odpovedujejo tudi ljudje, ki se jim ti ukrepi zdijo nujni? Je možno, da se jim zdi Levica predobra, da bi bila resnična? Dokler je brez moči, lahko vanjo polagamo upe. Ko se bo neoliberalizem izpel (in če nas ne bo fašizem ubil), ko bodo vse druge možnosti izčrpane, jo bomo lahko potegnili iz rokava kot jokerja. Če nas bo rešila, nas bo, če ne, pa bo tako ali tako že vseeno. Če jo volimo zdaj, pa nas lahko razočara. Lahko se pokvari. In ostanemo tudi brez upanja …

Vse je en sam nedoločen in neopredeljiv strah. Zato je Levica bolj srhljiva kot dobri stari znani in preizkušeni fašizem …

Mene je bolj strah neoliberalizma in fašizma.