{facebook http://za-misli.si/images/ro.jpg}

Občasno je na obale Porto Santa morje naplavilo debla še neznanih drevesnih vrst, mogočno trsje ali celo truplo tu neznanega človeškega rodu. Nezavedajoč se, kako obsežna je celina zemlje, je Colon v teh znamenjih videl potrditev starih piscev – Aristotela, Seneke, Plinija … da Indija leži na drugi strani … Da se lahko iz Cadiza pripluje tja v nekaj dneh.

25. december leta gospodovega 1492, je skupaj s svojimi  prijatelji mornarji in admiralom, iz Santa Marie stopil prvič na obalo Haitija. Ali je bil to čudež ali zgolj božja volja, je težko reči. Dejstvo je, da je ladja Santa Maria nasedla na čereh pred obalo in so jih domačini prijateljsko sprejeli. Dobrodošlica je bila tako zelo prijazna, da je admiral celo pustil na otoku devetintrideset mornarjev. Le ti so zgradilo novo naselbino in se poročili z domačinkami plemena Taiono.

La Navidad.

Bere se zelo romantično in nadvse prijazno, a resnica je bila žal malo drugačna.

Na svojem prvem potovanju je Kolumb obplul otok Hispaniola. Bil je božični večer leta 1492. Morski tok je eno od njegovih ladij zanesel proti kopnemu, kjer je nasedla na čereh, se nevarno nagnila in potopila. Je bila to nesreča? Posledica močnih morskih tokov. Ali zgolj premišljena poteza njenega navigatorja Juana de la Cosa. Ki je že naveličan predolge poti in nevzdržnih razmer med nasilnimi in trmastimi andaluzijskimi mornarji, želel samo pospešiti vrnitev domov … in ladjo namerno potopil?

Ko je Kolumb od enega izmed petih lokalnih poglavarjev Guacanagarija izvedel, da je na otoku veliko zlata, se je odločil, da bo del posadke potopljene ladje Santa Marie pustil na otoku.Kjer bodo zbrali vso obljubljeno zlato. Ladjo je ukazal razstaviti, da bi lahko iz tako pridobljenega materiala naredili majhno trdnjavo.

V svoj dnevnik je zapisal.

"Ukazal sem zgraditi stolp in trdnjavo ter veliko klet, ne zato, ker menim, da je to potrebno zaradi domačinov. Prepričan sem, da bi ljudje, ki jih imam s seboj, lahko podredili ves ta otok... saj je prebivalstvo golo in brez orožja ter zelo strahopetno."

Pristanišče poimenuje Puerto de la Navidad ("božično pristanišče") na dan, ko je tam pristal. Za upravljanje trdnjave šestintridesetih mož imenuje Diega de Arana, glavnega stražarja flote in sina Rodriga de Arana. Bratranca Beatriz Enriquez de Arana, ki je bila ljubica Krištofa Kolumba in mati njegovega drugo rojenega nezakonskega sina Ferdinanda. Ob njem še postavi zvestega Rodriga de Escobeda, zapisnikarja odprave. Ki mu ne uide prav nobeden trenutek časa, ki ga ne bi skrbno si zapisal. Med šestintridesetimi možmi so mizar, kovač, zdravnik, krojač in strelec. Klet trdnjave so napolnili z živili in trgovskim blagom. Trdnjavo pa zavarovali z orožjem in s topovi, pobranimi iz potopljene Santa Marie.

Ko se je Kolumb 27. novembra 1493 leta gospodovega, na svojem drugem potovanju v Novi svet vrnil v Navidad. Je zgrožen ugotovil, da je požgan do tal …

Nikogar ni bilo v bližini. Na bližnjih poljih je odkril trupla osmih nekdanjih mornarjev, ki jih je pustil pred slabim letom na otoku. Kasneje je ugotovil, da so se možje, kmalu po njegovem odhodu, začeli prepirati med seboj. Vsak si je vzel toliko domačink in zlata, kolikor je zmogel. Vsesplošen razvrat in želja po zlatu in prevladi moči, je povsem zaslepila može. Gutiérrez in Escobedo sta skupaj z devetimi drugimi ženskami odšla proti rudnikom zlata. Tu pa jih je »gospodar rudnikov« ustavil in pobil. V želji po maščevanju za kruto ravnanje španskih priseljencev in izkoriščanje domačinov, je Caonabo svojo pot nadaljeval proti Navidadu. Branila ga je le peščica zvestih Aranu in Guacanagari, ki je videl močnejšega zaveznika v Špancih, kot pa v preostalih štirih rivalskih plemenih z otoka. Poglavar Caonabo je zažgal trdnjavo, hiše. Špance pa pregnal v morje, kjer so se utopili. Trije so bili ubiti že na kopnem …

...

Bil je spet eden tistih poletnih dnevov, ko je vročina pomešana z dolgočasjem napol praznih ulic, plavala nekje nad glavami zamišljenih obrazov. Počasnih korakov sem stopal proti  vogalu Slovenske in Grajskega trga. Vsi ti sedeči obrazi po gostinskih vrtovih, so kot kulise časa. Smeh, klepet … tu in tam kakšen zamišljen obraz. Nemo se vtisi zapisujejo na moj trak spominov, čeprav me to sploh ne zanima. Ne iščem ničesar ali nikogar. Tako ali tako moj vid in dioptrija naredita svoje. Že na razdalji nekaj metrov izgubim jasno sliko in potem sem v megli. Zato plavam skozi vso to množico obrazov in občutij. Zaprtih oči, čeprav gledam. Ne vidim ničesar. Zgolj slepo sledim vzorcu granitnega tlakovanja na trgu. Na vogalu, pod razvratnim Bacchusom, ki veselo razkrečenih nog sedi na prepolnem sodu vina in razvrata, se ustavim kot povprečno čisto navaden baksuz. Nobenega razvrata ali pohote ni v meni. Niti prave žeje ne, kar bi bilo za Štajerca najbrž normalno, glede na uro in poletni čas. Zgolj odsotnost vsega in misel. »Ali bo tam?«

Zavijem  na levo. Kar nekaj pogledov iz bližnjega gostinskega vrta me poskenira, kot pločevinko gavrilovičeve paštete na blagajni samopostrežne. »Ko jih … boli me...«, so napol glasne misli,nekje za čelom in mojim pogledom. Naprej. Sam samo hodim. Čeprav delujem tako brezciljno, imam svoj cilj. Počasi oddrsim mimo izložb in … nekje sredi Slovenske se ustavim.

»Kaj je sedaj to?«, mi prešine skozi misli poletno zdolgočasene glave in uma. »Čemu stojim?« Kot, da bi nekdo izklopil vse moje vitalne in žvljenjske funkcije, sem obstal nekje na pol poti, do cilja. Po navadi se ne oziram po ulici in iščem neznanih obrazov. Briga me. A tokrat … ? Me neka magnetična in silna energija pritegne, da obrnem svoje misli na stran in pogledam naproti … Čajnice Čajek?

»Kaj res?«, le kaj se to dogaja z mano.

Saj ne rečem, Slaščičarna Ilich. Prijetna kavica in okusen kos slastne tortice. Prijeten klepet majhne družbe vsakdanjih gostov,  a ...

Pomislim najprej. »Kakšen Čajek?«

Čaja ne maram preveč. Najbrž bo to posledica mojega otroštva in zavračanja kravjega mleka. Zato sem pil pač … čajek. Verjetno si znaš predstavljati … koliko čaja sem popil vso svoje otroštvo … in potem mi še naj samo kdo omeni … čajek.

A sam še kar stojim. V sebi čutim neki dvom. Mar naj glavo obrnem na desno in pogledam na vrt čajnice? Vse te misli … o čaju, ljudjeh, ki pijejo čaj in meni. Imam pač svojvrsten odpor do čaja. Pa čeprav ga lahko tu in tam popijem brez kakršnekoli težave. Le tako, nazven mi pa ni najboj pri srcu. Odkrito povedano.

Počasi le pogledam na vrt čajnice. Bilo je nekaj po štirinajsti uri. Kdo pa bo sedel ob tej uri na čaju? In res … vrt je bil prazen. Skoraj prazen. Za mizo ob zidu je sedela drobna silhueta z ženskim obrazom. V figo speti temni lasje. V belino odeta poletna obleka. Posuta s cvetočim cvetjem rdečega maka. Svetlejša polt. Prekrižane noge. Sandali. V rokah pa knjiga.

Ženska srednjih let je sedela za mizo, ob čaju. Brala je svojo knjigo. Brala je tako zavzeto, da sploh ni opazila popolnega tujca, ki se je ustavil samo njej v čast in jo opazoval. Sicer tega še sam ni vedel, zakaj to počne … a je kar stal in gledal.

Sam sem imel občutek, da je pred mano oseba, ki bo na nek način zaznamovala moje življenje. Čeprav nisem vedel še kako. Nekdo bi morda rekel: »Vesolje je tako hotelo ali namenilo.« A sam sem zagovornik tega, da smo sami del vesolja. Da smo kot del božanske stvaritve tudi sami del boga. Torej je vse samo v naših rokah. Prav nobenega če … in višje sile nekoga, ki bo tako vplival na nas. Samo mi smo tisti, ki si krojimo lastno usodo.

Kot neki silen vrtinec privlačnosti je mojo pozornost pritegnila ta osebo. V sebi sem iskal neko logično razlago … »Zakaj?« A odgovora preprosto ni bilo. Kot, da sem padel v časovno luknjo. Sem samo stal in jo bral. Čeprav sem se še tako trudil prebrati vsaj stavek ali dva. Nisem razumel ničesar, kot da berem v popolnoma  tujem jeziku.Ves trud zaman. A sam sem še kar stal …

Potopljen v razburkano morje pričakovanja, sem iskal varen pristan. Da bi se lahko zasidral nekje v zavetju sence spominov, se umiril. Misli so valovale gor in dol. Valovi časa in zvoki galebov so odzvanjali tam nekje daleč. Ves ta hrup je pričaral svojevrstno kuliso pristanišča ... življenja. Ali si prišel na cilj, ali pa se šele odpravljaš, nekam v neznano. Pot je vedno zavita v tančico skrivnosti noči. In vedno je tako, da nekdo pač pride, nekdo pa gre … Neumorni in zgarani mornarji preklinjajo žgoče sonce, ki jim žge razgaljena ramena. Tovorijo vreče bremena življenja, ki vsakemu od nas prinese svojevrsten tovor.  Tu in tam pade včasih tudi kakšna vreča na tla in takrat se kot ognjemet občutij raztrešči vse, kar je bilo v njej.  Po hrapavih tleh zlizano obrabljenih kamnov, se razletijo vsi ti koščki hotenja, drobci veselja in skomine suhih kosti. Vonj prepotenih teles in poceni ruma, je v zraku kot gosta megla nizko nad močvirjem. Vse skupaj izgleda kot nekje daleč v prihodnosti. Trenutek  časa, ki je bil in že ga več ni. Ko veš kaj šele bo in je že hkrati bilo – davno to.

Čeprav sam sploh nisem razumel in ne vedel, zakaj tam stojim in gledam, sem čutil, da ima to nek globji pomen. Le da ga sam pač ne razumem. Še ne poznam, morda … Bil je to trenutek dveh oseb v času. Ena je brala knjigo, druga pa njo. A prav nobena ni začutila tedaj, kaj (še) bo.

Na nek podzavesten način so me pritegnili vsi ti njeni demoni in strahovi v njej. Nazven umirjeno mirna.Ne izgled, kot vrtinec me je pritegnilo vse, kar se je vrtelo v njeni glavi. Silna energija neviht in žarečih strel. Čeprav je bila privlačna na pogled. Na svojevrsten način, je bilo to, kar je nosila v sebi … strašno? Začutil sem toliko notranjih strahov, bolečine, demonov predolgih noči … kot vrtinec žalosti in groze,da sem se zdrznil že ob sami misli na njo. A nazven je delovala umirjeno kot idiličen potoček. Diskreten nasmešek na obrazu in zamišljen pogled v knjigo. Telo sproščeno in umirjeno. Preveč mirno, glede na vse to, kar je švigalo v njej sami, v njenih mislih. Čudno in skrivnostno. In prav to me je vleklo ...

Težko je reči. Čas je relativen. Ali je bila to zgolj minuta ali več. Sam nisem vedel, kaj naj. Osebe za mizo nisem poznal. Sam sploh nisem razumel, zakaj in kaj je sploh pritegnilo mojo pozornost. Vsi zunanji faktorji so kazali na to, da sploh ni moj tip. Pa tudi iskal sploh nisem nikogar. Zato mi logičen preblisk v mislih pravi. »Boš pristopil k mizi in jo ogovoril? Najbrž ne. Zato brez smisla sedaj tu stojiš. Pojdi. Pojdi naprej ...« In sem šel … do svojega cilja ... pred mano.

Tisti dan se nikakor nisem mogel otresti misli na neznanko s knjigo v roki. Le kaj mi je hotela sporočiti? Čeprav sam ljudi dokaj dobro berem in jih tudi preberem, je ostala zame čista in popolna neznanka.

…

V zraku je bil soparno dolgočasen dan. Eden tistih, ki kar kličejo po tem, da ga moraš pregnati s kakšnim krajšim potepom. Saj ni važno kam. Samo da greš nekam in prekineš ta pritisk poletne vročine. »Kaj si naj oblečem?«, mi pravi njen glas. »Veni je najbrž prekleto vroče, za hlače ne bo.«, nadaljuje. »Obleči si nekaj lahkotnega, kakšno oblekco«, ji odvrnem. »Ok, velja. Počakaj ti pokažem.« In njena roka je držala pred mano poletno belo obleko ... z rdečim cvetjem maka.

Preprosta bela taknina, okrašena z rdečimi cvetovi, je bila osnova njene obleke. Rokavi okrašeni z volančki, kot da bi bili to čisto neki drugi časi. Nekje na obalah španskega morja, daleč vstran, spomini ...

Dvajsetega maja 1506 leta gospodovega, je v mestu Valladolid umrl Krištof.  Ob smrti še ni vedel, da je odkril novo celino, Ameriko. Svet je tako zapustil v zmotnem prepričanju, da je odkril vzhodno obalo Indije in njena otočja …

V spomin in opomin vsem nam, kaj vse lahko prinese odkritje … že odkritega.

 
Robi Emeršič