V dneh, ki so sledili letošnjemu srečanju nasprotnikov splava, sem se na Facebooku zapletel v pogovor z njimi. Poznam namreč enega, ki ima dostojen besedni zaklad in se zna pogovarjati tudi brez zmerjanja. Pod njegovo objavo se je vnela razprava, pa sem se vključil. Ne zato, da bi koga spreobrnil ali da bi kdo, bognedaj, spreobrnil mene. To je nemogoče. Takšne brezplodne razprave so koristne za druge reči. Zlezeš iz svojega mehurčka in vidiš, kako razmišljajo v drugem. Odprejo se ti novi vidiki in poglobi razumevanje. Tako v nadaljevanju življenja bolje zagovarjaš svoja nespremenjena prepričanja.

Nekdo je napisal, da oni verjamejo v enakopravnost vseh ljudi, tudi zarodkov. Popravil sem ga, da oni verjamejo v enakopravnost vseh ljudi, razen nosečnic, mi pa v enakopravnost vseh ljudi, razen zarodkov. Lotimo se torej nosečnic in zarodkov!

-

NOSEČNICE

Zakaj se nam zdi prav, da je končna odločitev o splavu povsem v rokah lastnice maternice? Odgovor je preprost: ker gre za njeno telo. Res mi ni jasno, kaj tukaj ni jasno. Vsak človek je lastnik svojega telesa. Nihče ni kaznovan, če ga zanemarja, zlorablja ali uničuje. Če npr. žreš ceneno hrano in pijančuješ ter imaš zaradi tega zanič spermo, lahko dobiš prizadetega otroka. A kdo moškim prepoveduje basanje s hrano in pijančevanje pred seksom? …

Nasprotnikom splava sem postavil naslednja vprašanja: Kaj storiti, ko je ženska posiljena in zanosi? Ali ko se nosečnost zanjo izkaže kot smrtno nevarna? Ali ko je mladoletna in torej niti pravno ne more biti odgovorna za svojo neodgovornost? In če se hoče nosečnica – ki je samostojen človek – fizično ločiti od bitja, ki raste v njej, kdo in zakaj ji ima pravico to preprečiti, umor gor ali dol?

Odgovori so me zgrozili. Brezčutnost nasprotnikov splava do nosečnic je srhljiva (kot je naša brezčutnost do zarodkov njim). Zanje so očitno zgolj posode, katerih edina naloga je, da nosijo zarodke, donosijo nedonošenčke in rodijo otroke. Njihovo doživljanje tega je povsem nepomembno. Ženske, ki nočejo roditi, odkrito sovražijo. O njihovih stiskah se nočejo pogovarjati; z besedami in dejanji jih zgolj poglabljajo.

Ti ljudje od posiljenih najstnic resnično zahtevajo, da devet mesecev nosijo v sebi rastočo posledico grozljivega dogodka, ki ga skušajo pozabiti, se 24/7 spopadajo z mešanico odpora in materinskih čustev ter potem vse življenje živijo s pečatom: »Izzivala je/Fukala se je naokoli, potem pa je otroka vrgla proč.« Kajti to je pečat, ki bi jim ga neizogibno nadeli sošolci in njihovi starši, učitelji, sorodniki in sosedje – ki bi jim morala vedno znova pripovedovati, kaj se je zgodilo, da je noseča. Pečat posiljenke (če izpove posilstvo) ali kurbe (če ga ne) bi ji v domačem okolju ostal do konca življenja. In ko odtrpijo ta 9-mesečni pekel, naj otroka, če ga še vedno nočejo, pač oddajo v sirotišnico ali v rejništvo. Kot da se zgodba s tem konča – otrok je živ in mati spet svobodna …

Kako naj se nekdo v stiski pogovarja s človekom, ki ima zanj eno in edino rešitev, še preden rečeta dober dan? Če se nekdo s partnerjem ne razume in se hoče ločiti, se bo pogovarjal z nekom, ki je odprt za vse možnosti, kako to rešiti: ostati in trpeti dalje, poskusiti odnos izboljšati ali oditi. Zanj prav gotovo ni primeren sogovornik nekdo, ki odločno zavrača ločitev ne glede na karkoli. Prav tako se, če bi rad nehal jesti meso, o tem ne bom posvetoval z živinorejcem …

Nekje je treba postaviti mejo, kjer se javnost konča in se začnejo ženske s svojimi maternicami in svojimi življenji, mar ne? Sicer bi se lahko vsi ves čas vmešavali v dejanja drugih. Brezverci bi lahko na primer zahtevali prepoved verskih obredov, ker smo prepričani, da vernike poneumljajo in jih delajo nasilne ter da jih s tem rešujemo. Pošteno?

In kdo je pravi sogovornik za žensko, ki razmišlja o splavu? Vsekakor ženske, ki so ga naredile, in ženske, ki so ga hotele narediti, pa ga niso – zdaj pa ene in druge živijo s posledicami svoje odločitve. A te ženske se skoraj nikoli ne vključujejo v javno razpravo – ne na eni ne na drugi strani. Že tako jim je težko in res ne potrebujejo gnojnice, ki bi se zlivala čeznje, če bi se izpostavile …

Najlaže dostopni sogovorniki so zato strokovnjaki, ki so spremljali dosti žensk skozi enake odločitve in njihove posledice, zaradi česar imajo širok in globok vpogled. Duhovniki to nikakor niso. Srečno zaljubljeni in poročeni starši tudi ne. Nesrečno poročeni težaki, ki imajo otroke, ker se jih pač ima, pa še manj …

-

VERA

Nasprotniki splava trdijo, da rešujejo življenja. Njihova vera naj bi bila ob tem postranska stvar. A kako naj spregledamo dejstvo, da se vsi, ki se dejavno borijo proti splavu, tudi dejavno udeležujejo verskih obredov? Kako naj spregledamo, da cerkev njihove dejavnosti odobrava, vzpodbuja, oglašuje in usmerja. Kako naj spregledamo njene pritiske na zakonodajalce?

In kakšno reševanje življenj je to, če živim ženskam uničiš življenje, ker morajo roditi otroka, ki ga nočejo, ta pa ima potem prav tako bedno življenje in si večino časa želi, da ga ne bi bilo? A cerkve to ne zanima; važno je, da so vsi živi in da plačujejo za njeno delovanje. Nasprotnikov splava pa prav tako ne zanima nič, kar se zgodi po 24. tednu nosečnosti, ko splav skoraj ni več izvedljiv. Oni so rešili življenje in bodo šli v nebesa. Amen.

V ZDA je običajno, da duhovniki posvečajo orožje, s katerim gre vojska v vojno. Vojaki tik pred začetkom bojev ali med njimi molijo za uspešne morilske akcije, v katerih nemalokrat pobijejo kopico rojenih otrok in mater, ki so si jih želele imeti. Pobijanje je tako rekoč del verskega obredja in versko obredje je sestavina pobijanja …

Ginekologi, ki izvajajo splave, so za nasprotnike splava državni sovražniki št. 1. In vse jih mečejo v isti koš: kot da niso ljudje, kot da nima vsak svojih prepričanj, in kot da jih praskanje po maternicah neizmerno osrečuje. Spomnimo se vseh umorov zaposlenih v ginekoloških klinikah, kjer izvajajo splave! Kdo jih je pobil? Verniki. Kdo je poboje obsodil? Morda kakšen duhovnik, a cerkev ne.

Spomnimo se tudi nedavnega primera s Poljske, ko je nosečnica umrla zaradi sepse, ker ji 'pravi' ginekologi niso hoteli splaviti mrtvega zarodka in je ta začel v njej razpadati! … Cerkev vse do danes ni le izpodbijala udeležbe pri splavu iz kakršnihkoli razlogov. Kjer in kadar se je dalo, jo je prepovedala, onemogočala in kruto kaznovala sodelujoče – tudi s smrtjo. Če ni šlo po zakoniti poti, pa na črno …

-

ZARODKI

Eden od sogovornikov mi je zatrdil, da nikomur ni žal, da se je rodil; da so vsi ljudje srečni, da so živi. Takole sem mu odgovoril: »Vprašajte ljudi, ki so odraščali v sirotišnicah in rejniških družinah, ali bi bilo bolje, če jih ne bi bilo! Odgovori bi vas presenetili – kot pri evtanaziji, ko so raznorazni strokovnjaki leta trdili, da niso srečali nikogar, ki bi si želel, da mu skrajšajo muke, potem pa so se javno oglasili ljudje, ki so to željo izrazili, pa je bila s strani teh istih strokovnjakov zavrnjena. Da vsi ljudje radi živijo, je predsodek – ki ga izpodbije vsak samomor.«

Zarodek nima sposobnosti odločanja, ali se želi roditi. A to ne pomeni, da se lahko o njem odločajo ljudje, ki nimajo z njim nič, pa tudi matere ne poznajo. In še manj pomeni, da bi se želel roditi, če bi sposobnost odločanja imel …

Če bi bil zarodek človek, bi ga lahko brez skrbi vzeli iz maternice. Za tako imenovane »ljudi« je namreč značilno, da ne živimo v maternicah. Če kdo ne preživi, je pač človek, ki je na zraku umrl naravne smrti. Nikogar ne moremo prisiliti, da prevzame odgovornost za preživetje drugega človeka, če noče. Torej tudi ne nosečnice. In odrekanje pomoči se nikakor ne kvalificira kot umor.

Me prav zanima, kako bi ravnali nasprotniki splava, če bi znali neželene zarodke pobrati iz maternic in jih donositi v umetnih maternicah. Bi jih obiskovali, jih crkljali in se pogovarjali z njimi? Bi po rojstvu ljubeče skrbeli zanje? Saj res – če bi, zakaj tega ne počnejo že zdaj? Zakaj niso rejniški starši in posvojitelji, ampak imajo doma samo svoje otroke?

Nasprotnikov splava ne zanima nič, kar se zgodi po 24. mesecu nosečnosti. Prav tako jih ne zanima nič, kar se zgodi pred nastankom prve zarodne celice. Je pa ta celica zanje človek, in onemogočiti ji nadaljnji razvoj, je umor. Kako torej obravnavati zamrznitev zarodnih matičnih celic? Umor to ni, kajti če jih bo nekdo čez pol stoletja odmrznil, se lahko iz njih razvije zdrav devetmesečni petstoletnik.

-

Ne, zagovorniki in nasprotniki splava ne moremo priti skupaj! Oni govorijo o osebnosti zarodka in zanikajo osebnost nosečnice, mi pa govorimo o osebnosti nosečnice in zanikamo osebnost zarodka. Je pa dejstvo, da zarodek svoje osebnosti – tudi če jo ima – nikakor ne izraža. Izmed njiju dveh lahko kakršnokoli odločitev sprejme samo nosečnica. In zagovorniki želimo, da to možnost ima, in da se varno izpelje, karkoli se že odloči.

Ko bodo imeli nasprotniki splava med svojimi glasnogovorniki tudi ženske, ki so splavile, pa jim je bilo potem žal, in takšne, ki niso, pa so s to odločitvijo zadovoljne, bodo njihovi pogledi bolj tehtni. Resno pa se jih bo dalo jemati šele, ko bodo ustanavljali sklade in ustanove, ki bodo materam samohranilkam pomagale dostojno živeti. Takrat bomo lahko začeli iskati najmanjši skupni imenovalec. Dotlej bomo drug drugega pač zgolj ovirali in onemogočali … In če bo v imenu reševanja življenj tekla kri, ne bo ne prvič ne zadnjič. Prve žrtve bodo itak na naši strani – kot vedno, ko se verniki borijo za nekakšne pravice …