{facebook http://za-misli.si/images/ro.jpg}

Po luknjasti cesti pričakovanj, je odločno stopal moški srednjih let. Iza ovinka skušnjave, se je pritajeno širil mamljivo lepljivi vonj po sladkem.  Nosnice prežete z vonjem cedre in vanilije, so obljubljale cvetlično puhasto sladkobo sadkorne pene. Cirkus. Kot mogočna nepremagljiva trdnjava, je bil videti veliki šotor vsega, kar je obljubljal program. »Ste prvi v čakalni vrsti, ste prvi v čakalni vrsti … Pomikajte se naprej, prosim. Stopite hitreje. Vstopnic bo kmalu zmanjkalo!« odzvanja trpko rezek ženski glas iz nekega časa cirkuškega zvočnika, nekje visoko v zraku. Vrsta je dolga. Pomešani obrazi neučakano rinejo do kioska s vstopnicami. Med njimi so različni profili usode. Pisatelji sreče, udarjeni umetniki, matematični preračunljivci, učitelji telesne vzgoje, igralci drame, mentorji besed, fotografi obrazov, računalničarji, slikarji trenutkov, glasbeniki, fičfiriči, poeti, filozofski sodelavci, priložnostni sprehajalci psov, boemi, guruji duha, poklicni šoferji, kmeti in umetniki. Najde se tudi kak ženski obraz možate sestre in negovalke lepih nasmehov … Vsi si želijo le eno, da bodo prvi v čakalni vrsti, ki se vije v nedogled. Kupili bodo svojo vstopnico sreče in jo najbrž preplačali vsaj nekajkrat. Komu mar denar, ko pa je v igri bleščeča točka življenja. Za to se z lahkoto odpoveš marsičemu, le da še tega ne veš.

Metalka Nožev Naklonjenosti. Mistična, v črnino odeta moderna amazonka, razklane duše. Meč usode ji je zaznamoval življenje že v ranem otroštvu. Presekal jo je na pol. Od takrat je odločeno neodločna za vedno. Izgubljena v lastnem svetu notranjih bojev in strahov. Lakota po očetu in njegova odsotnost, sta morda krivi za njeno večno iskanje zunanjih virov samozavesti, s katerimi hrani svoj narcizem.

»Metanje nožev -  to sem jaz. Moja strast. Eni imajo cigaret, drugi TV, tretji slikanje. Vsak ima nekaj, kar ga Prebudi iz Otopelosti. Moj moto je - Ne boj se Smrti, boj se Neizživetega življenja. Da ko bom stara mamika, si bom rekla. Naredila sem veliko napak, velikokrat sem padla, a jebemti, živela sem! Poznam polno strahopetcev, ki samo jamrajo in nič ne spremenijo. In duhovne lenobe ali ker so vezani na materialno. Sama nimam televizije, zato ne gledam poročil. Si lahko misliš kaksno olajšanje je to!  Jaz sem Svobodna v Duši, a cena za to je zame bila velika.«, se predstavi Metalka nožev, sloneč ob vhodu v cirkuški šotor.

Silhueta najstniškega telesa dekleta, zapeljive postave in uff (pre)dolgih nog … nato valoviti rjavi lasje in žalostni pogled nekoga, ki najbrž že gre proti 50–im . Tudi tukaj kontrasti in boj. Telo najstnice, vso brstečo in v rasti,  oči in pogled pa … pove veliko preveč, da bi nas lahko ukanile črne Allstarke in prekratko krilo. Oči so lahko tudi nemi pripovedovalci najtemnejših zgodb. Tudi če žarijo in se smejijo, se da iz njih razbrati žalost, razočaranje in strah. Zato si jih je še pred nastopom vedno prevezala s prosojno tančico resnice in zlaganega nasmeha.

Moški so se prerivali v vrsti, pred njo. Mistično zapeljiva, nedolžno privlačnega telesa in magnetičen nasmeh iz vsakega kotička njenih ustnic. Utelešenje moških sanj. Tako si je mislila vsaj sama – Kraljica, ko je klicala množici naproti: »Si prvi v čakalni vrsti, za mano je vrsta čakajočih užitkov …!« A v resnici je vlekel vse te nesrečne moške le nepotešen spolni nagon. Prav nobene romantike ali kakšnega spoštovanja. Kaj šele skrb za njeno varnost ali udobje. Zgolj gola potreba po preživetju in tistih par minut naslade. Nič več!

Za pasom kratkega krila, so bili zataknjeni sijoči noži naklonjenosti, ki jih je Metalka metala v izbrano tarčo pred seboj. Hladno rezilo in ostrina. Kogar je zadela, ta je bil deležen njenih pet minut pozornosti. Nič več, ker ona je v »show biznisu« in prav vsaka minuta pozornosti popolnega neznanca šteje največ.

Nobena predanost, zvestoba ali telesna bližina, ji ne pomeni toliko, kot čustveni adrenalin besednega vzburjanja popolnih neznancev.

Vprašanje, če ji lahko tudi poslušen spolni suženj nadomesti to drogo, čustvenega zadovoljevanja v komunikaciji s tujci. Metalka nožev je bila res svojevrsten  primer? Primerek.

Bil je to čuden moment. Medtem, ko je sama videla, kakšna vrsta je pred njo, zaradi njenih kvalitet. Je več ali manj, vsak čakajoči videl le svoj cilj. Tistih par minut bližine in telesne potešitve. Nobene romantike ali čustev. Zgolj gola potreba po razbremenitvi ščemeče teže nekje v mošnji.

Ja, res čuden je ta svet. Kako ga vidi vsak s svojimi očmi in pogledom. Kdo ima prav? Težko je reči … a dolga vrsta čakajoče prepotrebnih neznancev? Najbrž se je Metalka nožev lastne usode izgubila nekje v letih svojega življenja. Verjetno je spregledala kak odcep zdrave presoje in zato je sedaj v napačni percepciji resnice.

Prepozno bo najbrž tudi za psihoterapevta, ker je sama zgodba medtem že izgubila ves svoj namen in pomen. Pa ona? Vztrajna in močna, še kar kriči in vabi. Vabi vse te moške, kot da ji nikoli ne bi bilo dovolj te njene čustvene hrane, ki jo v resnici dela zgolj samo lačno in nič več. Vse skupaj je en sam vrtiljak poželenja. Le da je težko reči, kdo si kaj želi in kdo kaj dobi.

Moški hiter seks, Metalka nožev pa vso pozornost?

Najbrž.

Tako bi naj vsaj bilo. A večinoma ostane zgolj pri pozornosti. Hrani Kraljice in njenega nepotešenega Ega.

...

Nekje, iz ovinka časa se sliši hrup in trušč ... Cirkus čustev.  Predramim se. Sanje? Vsega preveč. Misli, nereda, zmešnjave ...

Kot da (do)živel bi že vse to sam …

Misli, besede, dejanja … zmešnjava časa sredi noči. Nekje globoko, iz še ne tako preteklega časa, mi prihajajo naproti stavki nekoga: »Vse ali nič. Vidim okoli sebe nemalo partnerskih odnosov kr’ neki, v katerem vegetirajo ali živijo že dolgo en ob drugem v gnilem kompromisu... Ni čuden, ljudje so preleni, da bi se premaknili iz cone udobja.«

»Premakni se!«

»Kam?«

»Premakni se u 3 pm … samo blefiraj mi več ne. Nikoli. Ne tu in ne v sanjah. Ne glumi glive! Bodi to kar si, pa če tudi si nič ali približek temu. Bo veliko bolje in lepše, kot vso to polepševalno sranje, zavito v bleščeč papir in polno samohvale. En kup dreka.«

Obrišem rit in potegnem vodo.

Edina svetla točka zaključka zgodbe je wc račka.

Zakaj?

Zato, ker vidim, da vas zanima veliko bolj, kot Metalka nožev sama. Bravo!

Robi Emeršič