{facebook http://za-misli.si/images/luka.jpg}

Dragi pevec na odsotni ulici,

ki raznežil si me pred kipom opevanega pesnika.

Moja srečna kri na soncu tlakovanem v tla,

ki v svoji neopaznosti se mudijo.

Še solze umrlega so oživele, ko raztrgal osivelo

si nebo, krušljiv svet z valovanjem ubranih strun na kitari.

Tvoj glas kot mehka roka boža mojo pesem,

čas, ki dandanes le malokrat se ustavi.

Naj ne bo vrvež, ki te oblega to, kar ustavilo

bi čar, notranjost, zunaj prelivajočo se v zraku.

Poj, poj še ob najhujši uri.

Kot polbog, naslonjen na zaspanost preživega mesta.

Luka Višnikar