Moški smo v stiski. To da ubiješ žensko, ki te hoče zapustiti, in se predaš policiji, ni znak moči, ampak šibkosti. Že ko se odločiš za to, si si priznal poraz. Ko jo tolčeš, zabadaš, razsekavaš in streljaš, se poslavljaš tudi od svojega življenja.

Tudi predtem, ko si jo dolga leta mučil, se nisi imel lepo. To ni sadizem, v katerem bi užival. Je zgolj kopica zgrešenih in neuspešnih poskusov nadzorovati svoje bedno življenje tako, da nadzoruješ življenje nekoga drugega. 'Ljubljeni' osebi vzameš in uničiš, česar sam nisi nikoli imel – in vsaj tisti kratek trenutek imaš, je tvoje.

Moški ne smemo biti v stiski. Ne smemo se počutiti šibke, občutiti strahu, pokazati žalosti. Tako smo vzgojeni. In vzgojeni smo, da se o tem ne pogovarjamo. Ženske stiske so stvar razprave. Moške niso. Ne rešuje se jih. Pika.

Kako nastane pošast? Tako, da fantka vzgajaš za boj, za vojno, v brezčuten, neusmiljen, morilski stroj, vzvišen nad ženskami, otroki, naravo, … – vsem, kar kaže znake šibkosti, kar je možno ustrahovati, kar je polno življenja in čustev.

Fantek je vzgojen, da seje in žanje smrt. Pravljice, oštevanja, norčevanja, izjave, pogledi in izrazi na obrazih, … – vse, kar pride do njega od odraslih, mu govori, da mora postati bojevnik in nič drugega. Vse, kar mu ne pomaga postati bojevnik, mora zatreti, pozabiti, zavreči, prerasti, spremeniti.

V redkih družinah to ni tako očitno. Tam mladeniči in moški ohranijo nekaj nebojevniških lastnosti, ne da bi se jih sramovali.

Mnogi fantki, mladeniči in moški ne zmorejo te samopreobrazbe in na neki točki življenja odstopijo od vojne s seboj. Sprijaznijo se, da niso čisto pravi moški, in skušajo s tem živeti. Kljub temu pa manjko moškosti prikrivajo s tem, da igrajo prave moške. So trmasti, nagle jeze, garajo in se razdajajo, popivajo in zabavajo družbo, trenirajo in bežijo v popoldanske konjičke.

Tretji postanejo uličarji, lopovi, policaji, vojaki, športniki, šefi. Tako imajo zunanje ogrodje, ki jih ohranja v okvirih moškosti – na katerega se lahko oprejo, kadar bi se sami od sebe zlomili.

Četrti pa se zlomijo. Sestavijo se, zlepijo in spet zlomijo. Same črepinje so jih. In takšni naletijo na ženske, dobijo otroke in kupijo pse – dovolj šibke, da lahko na njih vadijo. In vadijo … Vsaj v tem malem svetu so bojevniki, strah in trepet.

Otroci odrastejo in jih je treba v skladu z bojevniškimi pravili postaviti pred vrata. Psi poginejo. Ženske pa bi morale ostati.

Ko ženska odide, se v črepinje sesuje še privid. Nič ne ostane – samo pošast, vzgojena, da seje in žanje smrt.