{facebook http://za-misli.si/images/luka.jpg}

Kako bi lahko še bolj sebi pel kot v tihoti notranjega sveta,

ki prekaša zunajtelesno odsevnost,

       ali kaj bi bilo bolj zrcalno kot zrcalo, ki gleda zrcalo,

ko pritisk strmenja naredi razpoke, iz katerih teče vezivo,

besede, emocije, ki gladijo površino in zaobjamejo svet.

In roža, vdihnjena iz razprtja, katere namen je gledati,

opazovati, čutiti zrak, ga oblikovati po lastnem nareku,

       ki kliče, tudi kriči za kisik, da steblo nahrani,

listje, ko dih jemajoče nebo daje ji zanos.

Saj dar je ta vznesenost, če cvet se oplaja, ko žarek

izpovednega sonca se pestiča dotakne,

zemlje, ki hvali ji rojstvo, spomine varuje, oddih v viharju.

Ko narava uspava, zelena, v smrti ponikne,

hromenju zaupa in slišnost zamrzne, šumenje, topot.

Pesem je tista, uho glasne tišine, v noči lunino zatilje,

       ki sence nasmiha, ko se glasovi razgovorijo in

potihnejo v sobani toplih sten,

v prasketanju plešočega zublja.

Rešiteljica si, draga moja, v ugaslih svetovih, ki jih

pohodil je čas ali leta, ki v času še živijo, vse bolj hrupna

in zamaknjena v slikah nekih drugih rok, oči, spreminjanja,

       kot vprašljiv trend ali morda ostro bodalo pred novim

začetkom, s sladko krvjo, ki zemlja jo pije.

Blažen si duh, ki v lakoti si žrl besede, zdaj silhueta kot

budna svetloba v noči cvetiš, ohranjaš mit na mostu

življenja, ki v raztezanju rasteš, topiš srce kot tekoča evforija.

Tvoja zvesta roka gibljiva, od nog, ki čutijo grudo,

do krone, v nebo segajoče podnebju namiguje,

       da vsak veter je razumski,

       vsaka voda, prelita čez sita je bitja,

       ogenj kot neizprosna ljubezen

       in zemlja mir, postlana za motrenje.

 
Luka Višnikar