{facebook http://za-misli.si/images/luka.jpg}

Kako lépo je življenje:

tudi zdaj, ko listje izgublja toploto

in njega slike izumirajoče,

razblinjene v gledanju prehodnosti jeseni,

ponovne smrti.

Sadovnjak, ki volja mu peša,

razkrajajoč sadež z zadnjo trohico

moči pred porazom,

vso premetavanje besed, izkopavanje,

opazovanje, prižiganje ognja v

nevidljivosti noči;

je šepetanje ljubezni za jutro,

čisto roso, za živahnost dneva,

ki v pljuča vdihne polnočni pepel,

pokrit čez prazna polja.

V zaspanosti, sanjanju sveta;

buden maček ali sova morda nevarna

se zdita, črnogleda, mrakobna,

ko tihota je skrivnostna, v njej nevidnost

vzameta v zakup,

ko veke so težke in narastejo

krvave reke in jezera,

pa če pišeta o zakritosti, če se vidi,

sliši to nočno vzdušje, vrvenje senc;

vse besede za lepoto se pójejo,

za obed pri mizi svetega življenja.

Da zakoreninilo bi se v védenje,

to, kar ve celota, to, kar vedo ostale

ptice, štirinožci,

vsa bit naravnega kraljestva:

vse raste, se premika, kroži,

vse to se rojeva na poti novega občestva.

 
Luka Višnikar