Ko smo izvedeli za to zakonodajno pobudo, so bile naše prve misli: »Aha, 8. marec se spet nekaj ven meče,« in »Zakaj ravno kosila? A je to res najpomembnejše od vsega, kar je narobe?« Ko smo odmahnili z roko nad razvajenimi deklinami, ki ne vedo, kaj bi, pa se nam je utrnilo še: »Zakaj za vse otroke in ne samo za revne?« ter »Zdaj bodo otroci vrgli stran še več hrane.«

Večina se je zadovoljila s tem, da si je postavila smiselna vprašanja, nato pa je nehala razmišljati. A bistvo dobrih vprašanj je, da nanja najdemo odgovore. Torej jih poiščimo!

-

ZAKAJ RAVNO KOSILA?

Ogromno reči na tem svetu je narobe. A vse imajo skupni imenovalec – revščino. Karkoli je narobe, je narobe zato, ker dela ljudi revne: kapitalizem in zloraba oblasti, izraba narave in podnebne spremembe, nasilje in vojna, …

Zakaj je revščina narobe? Ker reveži ne morejo zadovoljiti osnovnih potreb, počnejo neumnosti. In najosnovnejša potreba je potreba po hrani.

Sva bila – jaz, ki pišem, in ti, ki bereš – kdajkoli zares lačna? Ne. Sam sem bil najbliže temu na avtoštoparskem potovanju po Evropi konec srednje šole. S prijateljem sva šla na pot s komaj kaj denarja, ki ga nisva hotela zapraviti, da bi potovanje dlje trajalo. S kruhom, mlekom in občasnim pivom iz trgovine, z darili voznikov in rabutanjem sadja sva preživela dva čudovita tedna in prispela v Genovo. Naletela sva na človeka, ki nama je naslednji večer obljubil prevoz v Švico. Povečerjala sva bezeg, prespala v nekem skladišču in se naslednji dan sprehajala po starih ulicah, dokler naju prazna želodca nista prisilila, da sva odložila nahrbtnike in se sesedla na klopco v parku. Menjava mark v lire ni prišla v poštev, kajti provizija bi naju stala, kolikor je znašal najin dnevni proračun za hrano. Tako lačna nisva bila. A ko je na sosednji klopci nekdo jedel sendvič, sva bila dovolj lačna, da sva poklepetala o tem, kako bi mu ta sendvič izmaknila. In ko sva zvečer krenila na dogovorjeno mesto za prevoz, sva bila dovolj lačna, da sva se ustavila ob na tleh ležeči jagodi in se vprašala, ali bi veljalo odrezati njen zgornji del od speštanega spodnjega in ga pojesti. Dan kasneje bi to najbrž naredila. Tri dni kasneje bi ukradla sendvič. Teden dni kasneje bi tipa pretepla in čez kak mesec bi mu prerezala vrat …

Ne vem, kako je, če si zares lačen. Vem pa, da si pripravljen za hrano narediti marsikaj. Kako je, če si dolgo zares lačen? Po glavi ti hodijo neumnosti in počneš bedarije. Naj si starš ali otrok, zate je učenje kemije za test v četrtek zadnja briga …

Revščina ima mnogo obrazov in mnogo vzrokov. A noben otrok ni kriv, da je reven. Pika.

-

ZAKAJ BREZPLAČNA KOSILA ZA VSE OTROKE, NE SAMO ZA REVNE?

Zakaj vsi zaposleni dobijo dodatek za malico – tudi bogati? Še huje: zakaj delavci z višjimi plačami pogosto dobijo tudi višje dodatke za malico?

Zakaj so bolniška in porodniška, regres in dopust, odpravnina in pokojnina ter drugi dodatki višji za tiste z višjimi plačami? Je profesorica zaradi doktorata iz španščine boljša nosečnica od kuharice? A gradbeni inženir bolj uspešno preboleva zlom noge kot šofer? So zdravničine počitnice bolj zaslužene kot počitnice reševalca? … Brez težav sprejemamo, da imajo ljudje z višjimi plačami tudi višje dohodke za čas, ko ne delajo. To je popoln nesmisel, a najbrž se vam po glavi že plete kup opravičil zanj.

Ljudje z višjimi plačami imajo kup nepravičnih pravic. Zakaj se nam zdi tako narobe, da bi imeli kakšno tudi njihovi otroci? Navsezadnje se ji lahko odpovejo. Če prihranka ne potrebujejo, ga lahko nerevni starši vedno podarijo šoli ali ustanovi, ki pomaga revnim otrokom. Z veseljem ga bosta sprejeli.

Kar je za odrasle služba, je za otroke šola. Ker se šolajo zdoma, imajo – kot odrasli v službi – pravico do malice. Malico plača delodajalec – v primeru otrok država. Pika.

-

OTROCI MEČEJO HRANO STRAN

Res je. Otroci ne znajo oceniti, koliko bodo pojedli. Tudi mi si včasih naložimo preveč. Še pogosteje preveč nakupimo, če gremo lačni v trgovino. Mečemo stran hrano s pretečenim rokom, hrano, ki se je pokvarila? Potem bodimo tiho!

Otroci v šolski jedilnici pogosto dobijo že naložen krožnik. Če je hrane premalo, gredo po še, če je je preveč, pa so razvajena in nevzgojena mularija?

Otroci ne vedo, ali jim bo hrana všeč ali ne. Tudi mi, kadar ne jemo doma, ne pojemo vedno vsega, brskamo po krožniku in odrivamo določene reči na rob. Torej smo razvajene in nevzgojene starine?

Se je kak odločevalec kdajkoli vprašal, katere so tiste jedi, ki jih otroci vztrajno zavračajo? So jim kjerkoli ponudili še kaj razen vedno istih dvajsetih obrokov, ki se ponavljajo iz meseca v mesec? Kako naj otroci razvijejo odnos do hrane, če je vzrejena, vzgojena, predelana, pripravljena in zaradi hitrosti pogosto tudi postrežena povsem brezosebno? …

Lačen otrok poje karkoli, razen če mu je res neužitno. Zmerno lačen zmerno izbirčno poje toliko, da se nasiti. Če ga doma čaka nekaj boljšega, poje malo ali nič. Če je doma prisiljen jesti še enkrat, poje malo ali nič. Je za hrano, ki jo vrže proč, kriv on ali nevzgojene starine okoli njega?

Ne kaznujmo otrok, kadar so za njihove napake krivi odrasli! Klicaj.

-

Še kakšen tehten pomislek? … Ne? … Potem pa podpišite vlogo Za otroke gre: Brezplačna šolska kosila za vse otroke! Nekaj majhnih korakov (ali klikov) za človeka, velik korak za človečnost …