{facebook http://za-misli.si/images/mvidovic.jpg}

Zacvilila je hupa in voznik v sivomodri Kii, ki je vozil za belim Fordom, je pospešil in odbrzel po cestišču s 180 km na uro.

Voznik v belem Fordu se je glasno nasmejal in dvignil obrvi od začudenja, a ne zato, ker je voznik pred njim močno pospešil, temveč ker mu je s hupo in pomežikom dolgih luči želel le povedati, da nima prižganih luči.

Kako si je zvok hupe razlagal voznik pred njim, ne bo nikoli vedel. Kot ne bo nikoli vedel, kaj je zvok hupe posledično pomenil za življenje voznika v sivomodri Kii.

Voznik Kie je bil možakar poznih štiridesetih, že močno plešast, in je ob zvoku hupe in pomežiku z lučmi, ravno razlagal svoji ženi, ki je sedela na njegovi desni in kot prodajalka vdana v usodo poslušanja večnega nerganja strank gledala skozi okno, medtem ko ji je mož vehementno razlagal, da tako nestrokovnega parketarja, ki je obnavljal parket v njuni spalnici, ne bo nikoli plačal, pa če mu režejo prste. Da ima parket lise, vidi vsak slepec in da z denarjem, ki bi mu omogočili en konkreten dopust na Kanarskih otokih, ne bo podpiral vaških amaterjev.«

Njegovo razlago je zvok hupe dvignil v višave uničevalnega besednega cunamija: »Pa kaj je s tem tipom zadaj? A misli, da sem teslo?! A ne vidi, da je omejitev! Kdo mu je dal izpit? Poglej v ogledalo, katero registracijo ima?«

Žena ga je prestrašeno pogledala, čeprav je bila vajena takšnih izbruhov, odkar je podjetje v zadnjih treh letih za trikrat povečalo svoje prihodke in sta njegova toleranca in miren spanec izginila z menuja njunih večerov.

Pritisnil je močno na plin in ga med zobmi poslal k materi med stegna. Ženo je moževa sunkovita vožnja po avtocesti zaradi trenutnih hormonskih sprememb pripeljala na rob joka.

Ustavila sta šele čez slabih 7 minut, na postajališču, ker je žena potožila, da bo bruhala od hitrosti in da mora na stranišče.

Ker se njegov bes ni umiril kljub pritiskanju na pedal, sta ob tretji kavi zaključila svoj dvaindvajsetletni zakon. Pri tem je voznik Kie večkrat besno povzdignil glas, se dvignil s stola in žena, ki je hlipala na klopi in zraven mahala kot vetrnica z rokami, je pritegnila pozornost mlade družine, ki je sedela ob sosednji mizi.

Ko je vstala in polila kavo v moževo naročje, sta se moški in ženska iz mlade družine, ki sta na pladnju ravno prinašala otrokoma sendviče in mafine, kajti po več kot treh urah vožnje naproti dopustu v Istro, kjer jih je čakal apartma, so bili že pošteno lačni in žejni, odločila, da zaradi glasnega prepiranja raje pospravijo hrano in pijačo v torbe ter se z mafini posladkajo kar v avtu.

In voznik belega Forda?

Po velikem hupanju za sivomodro Kio se je čez 20 minut znašel v prometnem zastoju zaradi prometne nesreče. Voznika je zmrazil pogled na zverižen avtomobil, ki si ga je gasilec skupaj s policistom ogledoval, preden ga je naložila vlečna služba. Ustavil se je pred njima, a ne ker bi bil tako ganjen, temveč prestrašen, da je udeleženec nesreče mogoče sivomodra Kia, ki je tako odbrzela po avtocesti po njegovem opozorilnem hupanju. Zmedeno je pogledoval razbitine, da bi razbral barvo in znamko avtomobila. Ne bi si namreč odpustil, če bi zaradi njegove mimobežne geste kri na kolesju pripadala vozniku sivomodre Kie, ki je najverjetneje postavila hitrostni rekord na avtocesti Maribor–Ljubljana.

Ko je odprl okno avtomobila in segel s pogledom nad čelado gasilca, si je oddahnil, kajti njegova slutnja se ni uresničila. Avtomobil, ki je zveriženo kot zmečkan karton ležal na tleh, ni bila pločevina sivomodre Kia, temveč rdeča Opel Corsa.

Z dlanmi  je obrisal pot na volanu, zaprl za trenutek veke, toliko, da se je ponovno zbral, zaprl okno ter odpeljal naprej.

In voznik sivomodre Kie?

Z ženo sta prav tako čakala v zastoju na cesti zaradi prometne nesreče dvanajst vozil za voznikom belega Forda.  Zaradi čakanja in moreče tišine po prepiru na postajališču sta prižgala radio, ki je ravno predvajal glasbo Zlata osemdeseta.

Glasba je v njiju prebudila stare spomine in oba, raznežena, sta v nadaljnjem pogovoru ugotovila, da njun zakon ni prazen, a da je treba nekaj spremeniti, če ga hočeta rešiti.

Zato sta brez obotavljanju ob prihodu domov prodala hišo in se odselila na kmetijo ob slovensko-hrvaški meji, kjer še danes obdelujeta vrtiček in vsakemu mimoidočemu turistu z rožnatim nasmeškom pripovedujeta, da je življenje prekratko, da bi se zajebavali. In vsak mimoidoči si ob pogledu na njun bohotno lep nasmešek zaželi takšno starost.

In mlada družina z mafini?

Čez slabih 15 km od restavracije je doživela prometno nesrečo.

Če  bi ostali v restavraciji vsaj pet minut dlje in ne bi zaradi izogiba prepiranju za sosednjo mizo odločili jesti v avtu, bi voznik Opel Corse bil pozornejši na dinamiko prometa na avtocesti in ne bi naleteli na voznika kamiona Iveco, ki je zaradi  iskanja tablet proti bolečinam v zobu, ki ga je že dva dni preganjal do korenin trpljenja in ga zobozdravnica v Murski Soboti kljub urgentni prošnji zjutraj ni sprejela, zapeljal čez cestišče ter se zaletel v njihov avto. Porinil je Corso čelno v kovinsko ograjo ter pri tem  povzročil smrt očeta in matere mlade družine.

Zadaj pripasana sin in hči sta preživela, a je njuno življenje dobilo drugačen razplet. Sin je preživljal otroštvo pri eni in pri drugi teti, ki so si ga podajale med seboj in je zaradi pomanjkanja ljubezni in slabega vzgleda pristal pri sedemnajstih v prevzgojnem domu. In vsak korak od tam je bil korak nazaj v preteklost.

Hči je zaradi travme od prometne nesreče, v kateri je videla krvavi trupli matere in očeta, ponavljajoče odhajala na psihiatrično zdravljenje in kljub obilici raznovrstnih terapij in tablet,  ni nikoli zaživela normalnega življenja.

Voznik kamiona Iveco je nesrečo preživel, a je pristal za njeno povzročitev dve leti v zaporu.

Ko se je vrnil, nove službe ni mogel več najti, kar ga je vodilo k temu, da je začel utapljati svojo nekoristnost v pijači.

Družina, ki ga je sprva podpirala in mu skušala iz usmiljenja pomagati, se je v boju z vedno večjimi dolgovi in njegovimi izbruhi alkoholizma odselila.

Pristal je na cesti in kot brezdomec nekega januarskega jutra umrl v čakalnici na železniški postaji v Kopru.

V čem je smisel vsega tega nesmisla besed?

Da ustavimo korak med vrtenjem kolesa in se v svojem hrčkastem življenju zazremo v vprašanje ali zavedamo kako s fragmenti svojih čustveno impulzivnih ali racionalno seciranih odločitev spreminjamo življenja drugih?

Teorija kaosa  pravi, da če na enem koncu nelinearnega sistema pride do majhnega premika, se ta lahko v poznejši fazi izkaže v veliki spremembi.

Lahko ga apliciramo marsikam. Na primer kamen, ki se zaradi erozije skotali po pobočju, zadene več drugih kamnov, ki sprožijo še več kamenja, dokler ne nastane plaz.

Sprememba, ki jo Chomsky lingvistično opredeljuje kot teorijo domin, pri čemer v ospredje postavlja predvsem grožnjo, zaradi katere naj bi prišlo do te spremembe, v moje razmišljanje vsiljuje naslednje vprašanje: Ali lahko moje besede vplivajo tudi na vaše odločitve?

Mogoče boste odvrgli časopis in odhiteli domov, da pozvonite na vratih soseda.

Tistega soseda, s katerim se že nekaj mesecev ne pogovarjate, ker ste mu odrezali veje ob ograji in ob tem ubili njegovo mačko.

In zaradi tega sosed že več tednov uživa Rupurut in kuje maščevanje na vaši parceli.

A vaš nenadni obisk sprave bo zanj pomenilo pet let več življenja, ker ga stres ne bo pripeljal dlje od rane na želodcu.

Mogoče se boste pa preprosto nasmehnili in si mislili: »Še ena Bleferka, ki misli, da lahko z besedami rešuje svet«.

In se doma preprosto kot vsak zvečer stuširali, si umili zobe in se zaradi dobre skodelice kave ali domačega jabolčnega »štrudla« končno enkrat po dolgem času dodobra naspali.

Verjemite mi, karkoli se bo zgodilo, se bo zgodilo, kot narekuje drobec vaše trenutne odločitve.

In ne pozabite. Vsak drobec šteje. Vse ostalo je v rokah Vesolja, pa če to želite ali ne.