Vedno sem rastel na možgane. Nikoli mi ni bilo težko misliti in vedno sem mislil več, kot je bilo potrebno. V šoli me ni motilo, da se je bilo treba učiti. Motilo me je, da se učimo večinoma neuporabne in dolgočasne reči. Žal mi je bilo vsakega dneva in ure, ki sem jo preživel v razredu ob poslušanju ali doma nad učbeniki in si trpal v glavo traparije, za katere mi je bilo že od začetka jasno, da jih bom pozabil takoj, ko bom za njihovo védenje dobil oceno, ker jih ne bom nikdar več potreboval. In žal mi je bilo, ker me je zanimalo toliko lepih, skrivnostnih in obsežnih stvari, za katere zaradi teh traparij nisem imel časa …

Komaj sem čakal, da grem študirat, da bom v dosti večji meri deležen stvari, ki me zanimajo, na račun tistih, ki me ne. Tako sem vsaj mislil, da bo … In bil sem neizmerno razočaran, ko sem ugotovil, da je edina razlika, da sem namesto traparij z mnogih področjih človeškega znanja deležen traparij z ozkega področja človeškega znanja – da ne pridobivam globine, ampak izgubljam širino …

Bi bilo bolje študirati naravoslovje ali kaj v zvezi z računanjem? Ob prigodah kolegov, ki so to počeli, sem zaključil, da ne bi bilo dosti drugače. Za razliko od družboslovcev, ki smo predelali nepregledno količino mnenj drugih družboslovcev o mnenjih tretjih družboslovcev ali o mnenjih nasploh (tu in tam je bilo prisotno tudi mnenje o kakšnem dejstvu), so oni v teku študija predelali nepregledno količino dejstev. Kar se tega tiče, so bili torej na boljšem. A na koncu je ene in druge čakalo bolj ali manj dolgočasno in rutinsko delo, ki je od nas zahtevalo žaljivo majhno količino znanja, ki smo si ga pridobili skozi šolanje. Za večino bi povsem zadosotvalo srednješolsko znanje in morda še nekaj mesecev dodatnih usposabljanj …

Opazoval sem univerzitetne profesorje. Večina jih je bila neumnih in vsi, tudi pametni, so bili ozkogledi. Kljub razmeroma majhnemu znanju je imelo kar nekaj študentov prav tako širokega duha kot oni – po zaslugi velikanske in razpršene radovednosti. Bili so sicer bolj izkušeni od nas in so znali dajati vtis, da so pametni in občudovanja vredni. Toda hitro smo ugotovili, da nam prodajajo toliko pogledov na svet – lastnih ali od drugih teoretikov teorij – kot se jih da prešteti na prste ene roke. Njihov um se ne širi, temveč oži in (samo pametnim) poglablja.

Po mojih izkušnjah so univerzitetni profesorji bolj kot kaj drugega čuvaji določenih miselnih vzorcev. Do diplome spustijo samo študente, ki te vzorce posvojijo ali se vsaj delajo, da so jih. Ti vzorci pa so za splošno dobrobit človeštva povsem nekoristni, kajti vsak najmanjši napredek na kateremkoli področju je nastal izključno kot prelom z njimi, kot njihova nadgradnja, včasih pa tudi kot posledica njihovega nepoznavanja …

Je naloga študija, da iz nas napravi koristne in ustvarjalne člane družbe? Osebe brez težav z mišljenjem (beri: z dobrim spominom) praviloma gredo študirat. Na podlagi poizvedb zaključijo, da imajo tako več možnosti te načine najti in uveljaviti. Med študijem se natrpajo z nepregledno količino podatkov. Obenem si pustijo privzgojiti vzorce mišljenja, ki so neuporabni za njihovo obdelavo, za silo uporabni za shranjevanje, predvsem pa ne prihajajo navzkriž z vzorci razmišljanja profesorjev. Če hočejo diplomirati, jih sprejmejo. Kasneje v službi jim prilagajanje tujim vzorcem mišljenja pomaga, ker delodajalci vidijo, da so pridni in ne povzročajo težav. Da zaradi tega od njih ne morejo pričakovati česa izstopajoče dobrega, pa ne pomislijo … Tako najbolj misleči šolarji nehajo misliti po svoje in začnejo misliti v skladu z vzorci – ne glede na to, ali so za družbo koristni ali ne, in brez radovednosti, kako bi se dalo stvari narediti bolje. Prvenstvena naloga visokošolskega študija je torej spremeniti misleče ljudi v neumne in vodljive, torej netežavne in uporabne za vzdrževanje trenutnega stanja družbe, ne pa takšne, ki bi hoteli to stanje spreminjati …

Dijak, ki želi svoje možgane uporabljati za iskanje načinov, kako ta svet in odnose v njem napraviti boljše, prijetnejše in bolj osrečujoče, kot so trenutno, se torej loti študija. Ko diplomira, specializira, magistrira ali doktorira, se mu lahko odprejo mnoga vrata, ki bi sicer pred njim ostala trdno zaprta. Ne ve pa, da bo, ko jih bo prestopil, skoraj zagotovo že tako otopel, da ne bo imel volje in miselnih sposobnosti, da bi lahko spreminjal svet. Raje bo obdeloval nekoristne podatke, jih postavljal v vedno nove medsebojne odnose in shranjeval zapise o njihovi obdelavi in o odnosih, v katerih se pojavljajo. Želja po spreminjanju sveta se mu bo prebudila šele, ko mu bo kdo večkrat zaporedoma stopil na žulj ali ko bo v tem zaznal premoženjsko korist zase. Pa še takrat bo hotel spremeniti samo ta majhen kos sveta …

Izjeme so seveda vedno bile, so in bodo. Je pa vprašanje, ali se tem izjemam splača šolati ali je bolje, da vzamejo svet v roke, dokler še verjamejo, da se to da, dokler znajo še kolikor toliko misliti s svojo glavo in imajo željo in voljo svoje misli tudi pametno uporabiti. Ko bo rod, ki je šel zdaj v šolo, zaključil šolanje, bo pouk skoraj enak sedanjemu, svet pa nepredstavljivo drugačen …