Sredi ničesar se nahaja dodelano vsemogočno bitje. Predpostavlja se, da ima telo, ki je praviloma podobno opičjemu. Ne izvemo, kako je nastalo, kaj ga ohranja pri življenju in s čem si zapolnjuje neskončnost. Zgolj domnevamo lahko, da ga vseobsegajoči nič ne izpolnjuje. Vse bajke o nastanku vesolja, sveta in živih bitij se namreč začnejo, ko se odloči ta nič okrasiti z nečem. Postopki in vrstni red okraskov se razlikujejo od bajke do bajke. Na koncu so vse zvezde, rože in opice na svojih mestih, in zgodovina se lahko začne.

Telesa imajo prostornino. Je nič res nič, če sredi njega lebdi nekaj podobnega opici? Za odločanje je potreben čas. Je nič res nič, če opica razmišlja, kaj neki bi počela? …

Nadaljnje bajke nas seznanijo z božjo družino. Gre za družino, kjer se člani žrejo, pobijajo, pohabljajo, vklepajo, zapirajo, mučijo in posiljujejo. Poleg tega ves čas lažejo in drug drugega prinašajo naokoli. Spotoma se izkaže, da niso edina taka družina. Tudi druge so – nič boljše, slabše pa tako ne morejo biti. Praviloma so ta bitja manj podobna opicam. Kljub nadnaravnim močem in nesmrtnosti ne veljajo za bogove, ampak so pošasti. Do njih so bogovi še bolj neusmiljeni. In karkoli jim že počnejo, je v bajkah predstavljeno kot pravilno. Karkoli naredijo pošasti, je pošastno.

Kaj je prav in kaj narobe? Zakaj so ena bitja vredna več kot druga? Zakaj pravila in dogovori, če so kršitve nagrajene? …

Bajeslovni smrtniki so vsem tem nadbitjem prepuščeni na milost in nemilost. Vsake toliko si koga vzamejo na piko. Iz tega se norčujejo. Onemu dajo nalogo in mu onemogočajo, da bi jo izpeljal. Tretjega zapeljejo v skušnjavo in ga kaznujejo, ker ji je podlegel. Četrto glavni bog posili, njegova žena pa jo zaradi tega trpinči. Iz teh posilstev se rojevajo skoraj izključno sinovi – polbogovi. Njih si bogovi še posebej radi vzamejo na piko. Jih pa po izdatnem trpinčenju ponavadi sprejmejo v svoje vrste. Pogosto pa svojo morilsko in mučiteljsko slo izlijejo na cele rodbine, naselja ali kar človeštvo.

Je izživljanje dobro? Si uspešen, če imaš nad drugimi premoč? Si bolj častivreden, bolj kot jo uveljavljaš? …

Bajeslovni junaki se vedejo podobno. Ne bogov ne pripovedovalcev ne moti, če pobijajo, pohabljajo, vklepajo, zapirajo, mučijo in posiljujejo, če lažejo in druge prinašajo naokoli. Prav tako jim je vseeno, ali so častni, pogumni in sočutni. Prvi pridejo dobro skozi, drugi pa so pogubljeni. Ali pa tudi ne.

Je pri verah z enim bogom kaj drugače? Ne. Vere z enim bogom imajo enega boga samo na papirju. Njegova družina so angeli, hudičeva so pošasti, duhovi so tu in tam, svetniki pa so polbogovi. Je pri verah brez bogov kaj drugače? Ne. Le nadnaravna bitja so izenačena: so bogovi in pošasti hkrati.

So novejše bajke drugačne od starodavnih? Ne. Blodnje nacistov o arijski rasi prav nič ne zaostajajo za blodnjami Stare zaveze o izvoljenem ljudstvu. In bajka o Noriškem kraljestvu in tamkajšnjem panterju je prav tako skregana z zgodovino, kot je bajka o Pekrski gorci in Črnem jezeru skregana z zemljepisom in fiziko …

Vse skupaj spominja na Sirijo. V ozadju se spopadajo vojske. Vse so prepričane, da so božje, in vsaka ima svojo bajko, zakaj je edina zveličavna. Poveljniki so bogovi, vojaki polbogovi. Ljudje pa se trudijo preživeti, tako da pred njimi bežijo, se skrivajo, z njimi sodelujejo ali jih skušajo izkoristiti. Pri tem skoraj vedno potegnejo kratko.

Je Sirija vzor? Bi tako morala delovati človeška družba? Sodeč po verskih bajkah, ja.

V čem je smisel bajk? Zakaj so tako čudne? Ljudje smo ustvarili brez števila boljših zgodb: bolj smiselnih in domiselnih, zanimivih in presenetljivih, globokih in večplastnih, ki nas duhovno bogatijo. Njihovi junaki so bolj človeški in predvsem bolj človečni – liki, zaradi katerih skušamo biti boljši ljudje. Od junakov iz bajk se lahko učimo samo, kako biti sebičen.

Ne-bajke cenimo, a jih ne častimo. Če jih omalovažujemo ali se iz njih norčujemo, ne tvegamo, da bomo tepeni ali ubiti. A bolj je zgodba brezvezna, skregana z dejstvi in zdravo pametjo, bolj je očitno pomembna. Popolne nesmisle jemljejo ljudje smrtno resno – dosti bolj kot znanstvena dogananja. Za čast bajk in v imenu njihovih junakov so pripravljeni drugim ljudem početi grozne reči.

Znanost, ki je proučevala ta čudež, je prišla do dognanja, da laž povezuje ljudi. Če je nekdo pripravljen verovati v isto obupno laž kot ti, mu lahko zaupaš. Neznanci, ki spoštljivo zagovarjajo isti nesmisel, mu namenjajo čas in denar ter v njegovo čaščenje uvajajo svoje otroke, so tvoja družina. Kdorkoli, ki ima glede tvojih bajk pomisleke, je sumljiv. Če se iz njih dela norca, je tvoj sovražnik. Tako je svet preprost.

A sam opažam še eno reč. Verovanje je miselni postopek, ki izključuje mišljenje. Ko nekdo veruje, ne misli. Ko misli, ne veruje. Verniki nikoli ne mislijo o tem, kar verujejo. Nisem še naletel na takšnega, ki bi si to dovolil.

Seveda so verniki v splošnem sposobni misliti, in tudi mislijo. Mišljenju namenjeni deli možganov delujejo povsem neokrnjeno – dokler ni v igri vera. Takrat se ta del možganov izključi. Verovanje uporablja del možganov, kjer bajke zgolj so. Verniki jih zvesto ponavljajo, površno obnavljajo, prilagajajo potrebam in namerno izkrivljajo. Nikakor pa jih ne vrednotijo. Z verniki se o njihovi veri ne da razpravljati. Vernika nikoli ne boste slišali reči: »Ta junak je ravnal neumno. Če bi naredil to in to, bi se izšlo dosti bolje.« Če so bajke v nasprotju z zgodovinskimi viri, toliko slabše za zgodovino. Tudi neskladja znotraj samih bajk jih ne motijo. Se je Jezus rodil v hiši ali v hlevu? Zakaj se praznuje Marijino vnebovzetje, če ga Sveto pismo ne omenja? … Očitno ni pomembno.

In v tem duševnem stanju nastajajo bajke. Rojeva jih popolna miselna otrdelost. Zato so tako trde in neusmiljene, površne in prazne, z nenaravnimi in nedoslednimi liki, nepovezane in same sebi v spotiko.

»Zakaj sonce sije?«

»Zato da je svetlo.«

»Zakaj je svetlo?«

»Da kaj vidimo.«

»Zakaj moramo videti?«

»Ker takrat, ko je tema, pride črni mož in pojé otroke, ki preveč sprašujejo.«