Rim ni propadel leta 476. To je lažna novica, ki je nastala pol stoletja kasneje in se prijela. Njen namen je bil upravičiti napad Bizantincev na Apeninski polotok, da bi ga rešili in civilizirali (kot so Združenodržavci upravičili napad na Irak ter s tem rešili in civilizirali Bližnji vzhod). Rim je propadel zaradi prepleta dogodkov, ki so se dogajali prej in ki so sledili.

Res je, da Rimskemu cesarstvu že dolgo ni šlo dobro. Že v 3. stoletju so ga pestile mnoge tegobe. Konec 4. so se vanj vselile trume Gotov – beguncev pred Huni. Niti niso prišli niti niso bili sprejeti miroljubno …

Cesarstvo so šibili vdori, nemiri, državljanske vojne in verski spopadi. A še vedno je delovalo. Bilo je kot v 20. stoletju. Meje so se premikale. Prestolnice so se prestavljale. Znotraj cesarstva so se zaredile majhne države. V vojnah so bila uničena glavna mesta. A ljudje so živeli podobno kot njihovi predniki. Bila je vlada, bili so uradniki, bil je pravni red, bila je proizvodnja, trgovina in oskrba z nujnimi dobrinami …

Kaj se je sploh zgodilo leta 476? Rimski cesar je postal Nerimljan, nič drugega. Ko je Odoaker zamenjal zadnjega zahodnorimskega cesarja, je bila sprememba primerljiva s tem, da bi predsednik ZDA postal rojeni Avstrijec Schwarzenegger, kar bi se lahko zgodilo, ali domorodni črnec Obama, kar se je zgodilo. Odoaker cesarstva ni ukinil, ampak mu je vladal precej podobno, kot so mu vladali njegovi predhodniki in nasledniki – s podporo senata in blagoslovom Konstantinopla.

A Rimsko cesarstvo je svoje najboljše čase že preživelo. Ni več naraščalo, ampak je usihalo. Življenje je bilo vedno bolj težko. Mnogi prebivalci ga niso branili, ampak so prestopali na stran osvajalcev in plenilcev. In nato je napočilo 6. stoletje …

Propad rimskega cesarstva se je začel leta 535, ko so Bizantinci vdrli na Apeninski polotok, da bi ga osvobodili Ostrogotov (prav tistih, ki so ga predtem z njihovo podporo osvobodili Odoakra). Osvoboditev je začinila vulkanska zima leta 536, ki je povzročala težave kmetom po vsem svetu in povzročila lakoto, ni pa ovirala spopadov za polotok in mesto Rim, ki so trajali vse do leta 562, ko so Bizantinci Apeninski polotok uspešno očistili ne le Gotov, ampak vseh neželenih prišlekov, in ga pripojili svojemu cesarstvu. Spopadi so potekali gladko in krvavo tudi med Justinijanovo kugo (541-549), ki je pomorila 25-60 % tedanjih Evropejcev.

Sam Rim je bil v tem času večkrat oblegan in zavzet. Goti so leta 537 med obleganjem presekali akvadukte in po njih ni nikoli več stekla voda. Znamenite rimske terme so za vedno zaprle svoja vrata. Prebivalstvo se je skrčilo s 100-200.000 leta 535 na 30.000 leta 551. Oblast je propadla. Pravni red je izginil. Preostali prebivalci so večinoma živeli ob Tiberi, prepuščeni sami sebi, ostali deli mesta pa so bili prepuščeni naravi. Stavbe so propadale. Ob njihovih stenah so si gradili preproste koče, vrtičkali na ulicah in kmetovali na trgih.

Tako je bilo povsod, kjer je še nekaj desetletij prej cvetelo večno Rimsko cesarstvo. Srednji vek je zajel najprej Anglijo, ko so jo Rimljani v začetku 5. stoletja zapustili, v 7. pa je z zamikom v mračno obdobje potonil tudi Bizanc, ko so mu Balkan iz rok iztrgali Bolgari in Avari, žitnico Egipt pa Arabci …

Edina ustanova, ki je ves ta čas delovala, je bila cerkev, in ta je prevzela popolno oblast. Vse, kar je dišalo po poganskem izročilu, je moralo biti uničeno ali prepuščeno propadu. Učenjaki so pobegnili na Vzhod, kjer je Bagdad postal luč, ko je Evropo dokončno zajel mrak mišljenja …

--

Predstavljajmo si Rimljana, rojenega v tem mestu leta 515. Prvih 20 let življenja je preživel v veličastnem mestu s 1.200-letnim izročilom – motenim, a neprekinjenim. Če je hodil v dobre šole, se je lahko o njem izvrstno podučil. Nato pa je nebo prekril črn prah, in sveta, kakršnega je poznal, je bilo za vse večne čase konec …

Predstavljajmo si, da je preživel vsa obleganja in plenjenja mesta, lakoto in žejo, kugo in brezvladje. Najbrž je na oblegovalce metal kipe iz poganskih svetišč. Gotovo je moral kdaj zbežati iz mesta. In morda si je ogledal zadnjo dirko s konjskimi vpregami v Circusu Maximusu. Ko je leta 562 na polotoku zavladal mir, je imel 47 let. Ko so leta 568 nanj vdrli Langobardi in vzpostavili svoje kraljestvo, jih je imel 53.

Predstavljajmo si, da je živel še 40 let. Kot starec je čičal na velikem oglatem kamnu pred svojo rojstno hišo, ki se ji je medtem vdrl strop in nekaj vmesnih nadstropij. Zraven klopce je bila skromna hiša, sestavljena iz njenih kamnov in opek ter lesa, zemlje in slame, nabranih na novonastalih močvirjih Tibere. Na drugi strani je bila prav tako umetelno sestavljena ograja, ki je obdajala vrt in njivo. Iz trave, po kateri so se pasle svinje, koze, krave, goske in kokoši, je marsikje gledal kak tlakovec. Okoli njega pa so sedeli otroci in z velikimi očmi poslušali zgodbe iz časov, ko so po teh tlakovcih topotali konji in ropotali vozovi, ki so prinašali in odnašali čudovite in nenavadne reči z vseh koncev sveta. In vse to si lahko kupil le nekaj vogalov stran – tam, kjer je zdaj gozd …