Uradna različica zgodovine gre takole: »Civilizacije so gradili in uničevali moški, medtem ko so ženske skrbele za dom in otroke.« Bržkone so mišljeni predvsem pravi moški, ki so vse dni mahali z orodjem in orožjem. Pametnjakoviči, ki so mahali s peresom, so bili tu zgolj zato, da ovekovečijo spomin na prave moške in njihove dosežke.

Pravi moški torej … Pravi moški še danes uživajo v lovu in ribolovu, ulovljeno spečejo na ognju ali v žerjavici, se zavlečejo v spalko ali šotor in naslednji dan ponovijo vajo … oprtani z osnovnimi civilizacijskimi potrebščinami hodijo iz kraja v kraj, plenijo, posiljujejo, požigajo in se rjoveč zaganjajo v sovražnike … izmenjujejo švic v telovadnicah in krvavijo drug po drugem na tekmah … ali potem, ko so kakšno reč res zgradili ali izdelali, posedajo v bližini vira pijače in modrujejo o svojih civilizacijskih dosežkih …

Pravi moški je popotnik: lovec, vojak, trgovec, razbojnik, nosač, voznik, umetnik, raziskovalec … pastir, ki potuje in spi s čredo … kmet, ki je ves dan na poljih in hodi domov samo spat … obrtnik, ki potuje s trebuhom za kruhom, spi v barakah ali (danes) v kontejnerjih … podjetnik, ki sestankuje širom sveta, vmes pa žuli sendviče in spi na letalih …

In ta bitja da so zgradila civilizacijo? Edina civilizacija, ki so jo res gradili, so ceste za prevoz ter utrdbe za shranjevanje ulovljenih in zaplenjenih dobrin. Tam so varno ločeni od poražencev in oropancev ter za silo zaščiteni pred sovražnimi pravimi moškimi. Pa tudi cest in utrdb niso gradili oni, ampak so v to prisilili premagane moške.

Naslednja stopnja civilizacije je nastopila, ko so pričeli premagani moški verjeti, da je gradnja razbojniških utrdb in dostava dobrin bogatašem njihova civilizacijska dolžnost … Kaj je eden najpogostejših očitkov žensk moškim? Da v službi in med popoldanskim fušanjem naredijo vse, doma pa niti žarnice ne zamenjajo …

Če je že zgrajena, so moški na svojo civilizacijo ponosni. Sicer pa jim dol visi zanjo. Če bi jo morali graditi brez prisile ali družbenih pričakovanj, zase, bi ostali pri šotorih in tabornem ognju. Po potrebi bi zgradili skladišče hrane in zraven nekaj, v čemer bi se dalo udobno prezimiti. Skratka, ostali bi v predcivilizacijski dobi …

Same od sebe, brez prisile in družbenih pričakovanj, civilizacijo gradijo ženske. One okrašujejo in opremljajo šotore, one iz varnih utrdb delajo razkošne in prijetne palače. Pravi moški ne bi nikoli prisilil premaganega, da mu v pohištvo vdela intarzije, če bi intarzije pustile ženske mrtvo hladne … In premagani moški se ne bi nikoli udinjal hudobnežu, če ne bi podatek, komu služi, vplival na to, s kom ima možnost seksati … Zakaj poveljnik rohni na vojake zaradi blatnih škornjev in gub na uniformi? Ker izpade neprimerno bolje, če v premagano mesto vstopi na čelu urejene in sijoče vojske kot obdan s tolpo umazanih razcapancev. Tako si zagotovi obilo seksa, ne da bi mu bilo treba premaganke siliti vanj …

A z navdušenjem nad civilizacijo si ženske delajo medvedjo uslugo. V prazgodovini so bile enakovredne članice svojih družb. Tudi one so lovile, gradile in ustvarjale, moški pa so kuhali, šivali in se igrali z otroki. S kmetovanjem je prišla delitev dela, z delitvijo dela pa razlike v položaju in premoženju. In ženska je iz bitja postala predmet …

Moški so svoje hčere oddajali v zakon – pogosto zelo daleč. Ženske, ki so od malega pomagale materam in babicam podpirati tri vogale doma, so pristale v tujih krajih. Matere, ki bi pri porodu in skrbi za otroke potrebovale pomoč nekoga domačega, so se znašle med tujimi ženskami z drugimi navadami. Lastniki doma, ki so ga ves čas ustvarjale ženske, so bili moški, ki so tam samo jedli, spali in ukazovali. Ženske so kuhale, a kljub nosečnostim in dojenju jedle slabše kot praženske. Iz roda v rod so bile manjše in šibkejše, moški pa večji in močnejši. Vse to kažejo arheološke raziskave okostij in DNK iz časov, ko se je kmetijstvo uveljavilo.

Civilizacija je bila voda na mlin predvsem moškim. Možnost neskončnega osvajanja ozemelj, plenjenja, bogatenja, podrejanja moške delovne sile in seksanja z vedno novimi ženskami je v nekaterih moških zbudila pošast. Edina ovira je bila smrt. Zato so si najbrž dajali toliko opravka z njo: obdelovali trupla, gradili veličastne grobnice, izumljali vere in svečenike, izvajali razkošne obrede. Sčasoma so se glede smrtnih obredov nekoliko unesli, glede življenjskih pa so še vedno pošasti, kolikor je to možno in jim koristi.

In kaj so vsa ta tisočletja počele ženske? Svoje moške so vzpodbujale, naj bodo pošasti. Če so že bili, so jih podpirale. Kadar so imele možnost izbirati, so mnoge izbrale največjo pošast, ki jih je hotela imeti. In kadar je takšna pošast občevala z večimi, so druga drugo bolj pogosto izrivale, kot pa si pomagale.

Ja, tudi v mnogih ženskah je civilizacija zbudila pošast … A njim ni koristila. V vsakem primeru se je od njih pričakovalo zgolj, da bodo rojevale in skrbele za dom: z delom ali z ukazovanjem. To, pa lepe obleke in pohištvo, je bilo bolj ali manj vse, kar jim je bilo na voljo. Vse ostalo so si morale izboriti, in ta boj je bil najpogosteje neuspešen. In vedno, v vsakem trenutku življenja, so lahko – krive ali ne – padle v nemilost, ter zapisane sramoti v bedi ali mukah čakale zgolj še na odrešilno smrt.

Zakaj torej ženske krasijo in podpirajo civilizacijo? Da bi bili njihovi sinovi zmagovalci ali vsaj čim bolje stoječi poraženci civilizacije – da bi čim večim ženskam zaplodili čim več otrok? …