Na obrobju velikega mesta je živela revna prodajalka. Šla je skozi težke čase. Komaj je sproti plačevala položnice ter kupovala pijačo za fanta in hrano za svoja otroka, Janka in Metko. Na koncu tega ni več zmogla in ni videla rešitve.

Neke noči, ko od skrbi ni mogla zaspati, ji je fant rekel: »Poslušaj, ženska! Jutri zarana vzemi otroka, daj vsakemu nekaj denarja in ju odpelji na sredo mesta! Pusti ju tam, kajti ne moreš ju več hraniti!«

»A si nor?« je rekla. »Ne bom pustila svojih otrok, da ju nekdo ugrabi in z njima počne kdo ve kaj.«

»Če tega ne storiš, bomo vsi lačni in žejni,« je rekel fant in ji ni dal miru, dokler ni s težkim srcem privolila.

Otroka sta bila zaradi lakote budna in sta vse slišala. Janko je pričel jokati, Metka pa je rekla: »Ne boj se! Vem, kaj bom naredila.« Vstala je, se oblekla, odklenila vrata in se odtihotapila na plano. Sijala je luna in beli kamenčki na parkirišču so se bleščali. Metka se je sklonila in z njimi napolnila svojo taško. Vrnila se je domov, zlezla v posteljo in mirno zaspala.

Naslednje jutro ju je mati zbudila še pred svitom. »Vstanita, otroka! Gremo v mesto! Tu je nekaj drobiža. Čuvajta ga, da si bosta lahko opoldne kupila kaj za pod zob!«

Shranil ga je Janko, kajti Metka je imela polno taško kamenčkov. Odpravili so se v mesto. Metka je vsake toliko odvrgla kamenček.

Ko so prispeli na glavni trg, je mati rekla: »Pojdita in si kupita nekaj za pod zob! Nato se vrnita sem, k vodometu, kjer vaju bom čakala.«

Otroka sta si za drobiž nakupila slaščic. A ko sta se vrnila k vodometu, matere ni bilo več. Sedla sta na rob vodometa in pojedla slaščice.

Tam sta sedela do večera, a ne mati ne njen fant se nista pojavila. Janko je pričel jokati, Metka pa je rekla: »Počakaj, da se prižgejo luči!« Ko so se prižgale, ga je prijela za roko. Kamenčki, ki jih je bila odmetavala čez dan, so se belo svetili na asfaltu in jima kazali pot domov.

Hodila sta vso noč in zjutraj prispela pred svoj blok v predmestju. Mati je bila presrečna, ko ju je zagledala, saj ju res ni želela zapustiti. Fant pa je bil jezen.

Mesec se je obrnil in spet je zmanjkalo denarja za pijačo, hrano in položnice. Janko in Metka sta slišala fanta, kako govori materi: »Ne moreš ju več hraniti! Jutri ju moraš odpeljati še bolj daleč, da ne bosta našla domov, sicer nama ni pomoči!«

Metka se je hotela spet odtihotapiti iz stanovanja in si pred blokom nabrati kamenčkov. A ključa ni bilo na običajnem mestu. Nekdo od odraslih ga je skril.

Naslednje jutro sta otroka spet dobila vsak za pest drobiža. Ko so se odpravili, je Metka vsake toliko odvrgla kovanec. Mati ju je odvedla na veliko železniško postajo. V avli jima je naročila, naj si kupita nekaj za pod zob, ona pa ju bo tam počakala. Ko sta se vrnila z vrečko slanega peciva, ki sta jo kupila za Jankov drobiž, je ni bilo nikjer več.

Sedla sta na klopco in pojedla pecivo. Dan je minil, a ne mati ne njen fant se nista prikazala. Metka je tolažila Janka: »Počakaj, da se prižgejo luči, da bova videla kovance, ki naju bodo vodili nazaj domov!«

Luči so se prižgale, a Janko in Metka sta zaman iskala kovance. Mimoidoči so jih čez dan vse pobrali. Metka je upala, da bo kljub temu našla pot, a sta se povsem izgubila. Hodila sta do jutra in ves naslednji dan, a nista prišla iz mesta. Bila sta vedno bolj lačna. Ves dan nista pojedla drugega kot nekaj gnilih banan, ki jih je branjevka hotela odvreči, a sta jo prosila, naj jih da raje njima.

Zvečer sta vendarle prišla na konec mesta. Ulične razsvetljave je zmanjkalo in zajela ju je tema. Le v daljavi se je nekaj svetilo in šla sta proti svetlobi.

Prispela sta pred velikansko palačo, zgrajeno iz žuljev, s streho iz krvi in okni iz potu. Vstopila sta in se znašla pred velikanskim hladilnikom, polnim raznovrstnih dobrot. Nekaterih nista videla še nikoli v življenju.

Bila sta preveč lačna, da bi razmišljala. Vzela sta, kar jima je prišlo pod roke, in jedla.

Naenkrat sta izza hrbta zaslišala glas: »Ham ham! Kateri revček je vdrl v moj hlevček?« Obrnila sta se in zagledala obilnega gospoda, visokega kot gora.

»Uboga otročička! Ne stojta no tukaj! Sedita za mizo!« Dobila sta dobro in obilno večerjo. Najedla sta se do sitega in še je ostalo. Nato sta bila pospremljena v sobo za goste, polno imenitnega pohištva. Tam ju je čakala postelja, pokrita s čudovito odejo, izvezeno z živopisanimi rožicami. Zaspala sta, misleč, da sta prišla v raj.

A gospod je bil zloben čarovnik, ki je prežal na otroke. Bil je navdušen, da sta Janko in Metka kar sama prišla k njemu. Zjutraj, ko sta še spala, je stopil k njuni postelji in si ju ogledoval. »To bo slasten zalogaj!« je pomislil.

Zgrabil je Metko in jo zaklenil v majhno rdečo kamro. V njej ni bilo prostora za nič drugega kot za posteljo in toaletno mizico. Niti koraka ni mogla narediti, ne da bi se v nekaj zadela.

Potem je čarovnik zbudil Janka: »Vstani, lenuh, in načrpaj nafto! Dostavi jo v rafinerijo in izcedi iz nje plastiko! Tvoja sestra je zaprta v rdeči kamri. Podložil jo bom s plastiko! Ko bo dovolj plastična, jo bom pojedel.«

Janko je bil prestrašen, zjokal se je, a se je lotil dela, ki mu ga je odredil čarovnik. Na polju je črpal nafto in v rafineriji iz nje cedil plastiko. Jesti ni dobil drugega kot sendviče. Vsak dan je skrivaj pojedel tudi nekaj plastike, da bi je čim manj ostalo za podlaganje Metke.

Čarovnik je Metko vso preščipal, da bi videl, koliko jo je treba podložiti. A Metka mu je pod prste urno podtikala kos usnja. Čarovnik se je čudil, kako brezoblična je, in Janku zaukazal, naj pripravi dosti plastike.

A po enem mesecu je imel dovolj čakanja. Zaukazal je Janku: »Zakuri v peči in segrej plastiko, da bo mehka in prožna! Jaz grem po igle, s katerimi jo bom vcepil v Metko.«

Janko je solznih oči zakuril v peči in grel plastiko. Ko se je čarovnik vrnil, mu je ukazal: »Poglej v peč, če je plastika že dovolj mehka in prožna!« Njegov načrt je bil, da ga sune v peč. Zdaj ga ni več potreboval, kurivo pa bi mu še prav prišlo.

A Janko ga je spregledal. Rekel je: »Ne vem, če znam dobro oceniti mehkobo in prožnost plastike. Bolje bi bilo, da to storite vi!«

Čarovnik se je res nagnil v peč, da bi ocenil plastiko. Tedaj pa je Janko noter sunil njega in hitro zaprl vrata. Plastika je zalila čarovnika od glave do pet, nato pa je skupaj z njo zgorel.

Janko je stekel k Metki in odklenil vrata njene ječe. Objela sta se in bila sta presrečna.

Čarovnikova palača je bila polna dragotin, bolj svetlečih kot beli kamenčki s parkirišča pred domačim blokom. Napolnila sta si žepe z njimi in zbežala.

Prehodila sta vse mesto in nekako našla pot domov. Mati se ju je neskončno razveselila, saj je bila skrajno nesrečna, odkar ju je bila prisiljena zapustiti. Ko sta izginila, se je njen fant od sreče tako napil, da je umrl. Zdaj so bili bogati in so si lahko postavili lasten dom.