Ko so se kolesarji vozili po Ljubljani

in s transparenti zahtevali pravico,

vedno so naleteli na dramatično krivico.

Veliki despoti so Hojsa naščuvali,

da policija bila je zelo aktivna.

Olaj izvajal je Janševo komando

in naganjal »ljudske« policiste,

da so nad protestniki izvajali prisilo.

Kolesarji so politikante spravljali v bes,

tako, da Olaj doživljal je hudi stres.

V njem se je pojavil tudi skriti kes:

»Le zakaj sem šel na roke Hojsu?«

To bila je huda rana za njegov ponos,

najraje bi odvrgel generalski gvant,

snel ego temne plašnice – očala

za katerimi se skriva njegova negotovost.

Janševa svojat je igrala igro,

da njihov kralj postane pravi car

in da postavijo sistem njim v prid.

Po nacistu Orbanu so se zgledovali,

s pomočjo dekretov so ustrahovali,

zapirali so državljane v domove

in na silo narodu so natikali okove,

jih strašili, da so lahko kovid žrtve.

Kolesarji in vso ostalo ljudstvo

je s ponosom SVOBODI reklo, da.

Janšisti so takrat v ihti cepetali

s povešeno glavo grdobije načrtovali,

kako bodo zmagovalce ustrahovali.

Mar so pozabili, da več niso prvi,

in da njihov glas ni več v premoči?

Kdaj politika bo doživel preporod?

Nič prej, ko se znebila bo fašistov,

Janševih pokvarjenih vojakov,

zgodovinsko zavedenih politikantov,

novinarjev in  lažnih zgodovinarjev.

Takrat bo prišla pomlad, preobrat,

ko več ne bo naslja in ko Janševo svojat

bo pogoltnil čas – takrat bo SVOBODA.

Pesem je nastala po navdihu pesmarice z  naslovom Vladavina muh, avt. Svetlana Makarovič, Matej Šurc im Kotik.