Covid je nekaj ljudi pobil in pohabil. Čisto vse nas je pa razdelil. V Sloveniji smo celo raztrojeni: na cepilce, proticepilce in janšiste. Janšisti so sicer v celoti razdeljeni med ostali dve skupini, a ne v eni ne v drugi nočejo imeti nič z njimi. Ne vem, kako se razumejo janšisti cepilci in janšisti proticepilci. Domnevam pa, da je tudi njim težko …

Razkolov med nami ni povzročil covid, ampak smo jih sami – vsak od nas. Vsi smo drugim in tretjim pametovali, jih prepričevali ter se iz njih norčevali. Marsikdo je žalil in grozil. In ni jih bilo malo, ki so se zatekli k nasilju …

Padale so partnerske zveze. Starši in otroci so se drug drugega sramovali, in se še. Sorodniki, sosedje, prijatelji in sodelavci se težko prenašajo. Nekdanja druženja, skupne dogodivščine, izmenjane usluge in globoki, povezujoči pogovori so vedno bolj oddaljen spomin, kot zbledel sen, nekaj, kar smo slišali od drugih ali videli v filmu … Neuskladljivost pogledov in nesprejemljivost odzivov na epidemijo in prejšnjo vlado sta nam zastrupili prihodnost in vzeli okus naši skupni preteklosti …

Pred časom sem se pogovarjal s prijateljico iz nasprotnega tabora. Povedala je, da ji je težko, ker je izgubila toliko prijateljev. Seveda – bolečina ni samo na naši strani … Vsak, ki smo ga izgubili mi, je izgubil nas. In doživljanje te izgube je pri vseh podobno …

Bolj se je družba v zadnjih dveh letih razkrajala, bolj nesočutni smo postajali drug do drugega. To je bilo nujno. Že s svojimi stiskami smo imeli preveč opravka. Zakaj bi se torej ukvarjali s stiskami tistih, ki nas spravljajo v stisko?

A izpoved prijateljice je bila igla, ki je predrla moj zaščitni balon prezira. Malo zatem sem imel globok pogovor s še enim prijateljem iz nasprotnega tabora. Presenetljivo ni potekal na ostrini noža. Niti v enem trenutku nama ni grozilo povišanje tonov. Še vedno sva prav takšna prijatelja, kot sva bila dve leti nazaj, obogatena za še eno izkušnjo …

In v čem je skrivnost uspeha? Nisva se pogovarjala o tem, kdo ima prav, ampak o tem, kako sva vse skupaj doživljala: epidemijo, vlado, odnose z bližnjimi, stike z drugače mislečimi in uporabo javnih mest. Samo to …

Nato sem se znašel v večji skupini ljudi, bolj ali manj znancev, nabranih iz vseh vetrov. Skupaj smo bili več dni. Imeli smo delo, morali smo si pomagati in si nuditi čustveno oporo. Šlo je – ker smo epidemijo in politiko izločili iz pogovorov, kot da ne obstajata. Za večino od njih torej nimam pojma, kateremu taboru pripadajo …

Takšnih druženj sem dal skozi že veliko. Od zadnjega je minilo slabo leto – leto, v katerem smo si kot družba pokazali zobe … To se je poznalo. Bili smo bolj mirni in tihi, z manj volje – ne zelo, ampak zaznavno. Nismo pa bili prav nič bolj prestrašeni, nezaupljivi, previdni ali nasilni kot sicer. Ker sta grozeči temi poniknili, ni bilo potrebe …

Je pa bila potreba – lakota – po tem, da se imamo lepo, da smo sprejeti in spoštovani. To smo iskali in to smo si dajali. In ko smo imeli družabni zaključek delovnega druženja, smo bili – povsem upravičeno – polni lepih besed. Sicer nam je bilo rečeno, da lahko povemo tudi tisto, kar ni bilo v redu. Ne zaradi lepšega – res bi lahko povedali. A prijetno vzdušje je bilo povsem neustrezno za takšne izpovedi …

Pomislil sem, da je v teh nekaj dneh, ki smo jih preživeli skupaj, prav gotovo vsak od nas imel kak težek trenutek. A ker nam je bilo sicer lepo, smo večino zadržali zase. O kakšnem smo se izpovedali. Redko smo se pogovorili tako, da je pogovor prinesel olajšanje.

Izkazovanje in izražanje naklonjenosti nam gre pač dobro od rok. Za to, da nekomu povemo, kako nas je njegovo vedenje ali ravnanje prizadelo, pa potrebujemo primerne okoliščine. Sicer hitro pride do očitkov, branjenja, povišanih tonov in kreganja. Nič se ne razreši; ostanejo le zamera, grenkoba in pokvarjeno vzdušje. Pogovorom o tem, kar nas je prizadelo, se torej izogibamo, kadar je vzdušje odlično. Kadar ni, pa se sprevržejo v kreganje. Prizadetost ostane in se kopiči …

S prijateljem sva si dokazala, da se je o tem možno pogovarjati. A za to si je treba dati priložnost, čas in prostor. Izkazovanje naklonjenosti lahko poteka kjerkoli in kadarkoli. Izkazovanje nenaklonjenosti potrebuje ustrezne okoliščine. A če so vzpostavljene, je lahko prav tako lepo. In neprijetni občutki se razblinijo …

Nisva iznašla zdravila za osebne in družbene razkole. Sva pa našla blažilo. Težko smo jezni na nekoga, ki nam iskreno pripoveduje o svojih občutkih, stiskah, strahovih, dvomih, žalosti, jezi … Težko se kregamo z njim, če za te občutke nikogar ne krivi, ampak zgolj pojasnjuje okoliščine njihovega nastanka …

Večina ljudi iz nasprotnih taborov se ni pripravljena tako pogovarjati – ne znajo in ne želijo … Nekaterih izjav in dejanj se ne da sprejeti in oprostiti. Prav tako jih ne moremo ali nočemo vzeti nazaj. O nekaterih je nujno razpravljati, se po potrebi kregati in se v skrajni sili zateči k nasilju. A to še zdaleč ne velja za vse.

Na ta način torej ne bomo zakrpali vseh raztrganih odnosov, niti preprečili vseh bodočih sporov. A tudi če nam uspe rešiti le enega, je vredno poskusiti. Ne moremo izgubiti več, kot smo že …