Članek
Nepopisano nebo v juniju

Nepopisano nebo v juniju

Objavljeno Jul 07, 2022

{facebook http://za-misli.si/images/luka.jpg}

 

Tu sta zvestoba in mir. Tu, med

 

ohlajajočimi sencami akacijevega objema.

 

Junij s polno paro uteleša,

 

kar preletava v zraku že od zadnje zime.


 

Skozi ušesa se mi preliva le čivkanje malih ptic

 

in vsake toliko časa brenčanje muh.

 

Travnik je neposeljen. Je kot božja preproga,

 

kot zeleno morje, kamor izlivam ujete metulje,

 

žarke, posedene na drugi polovici klopi.

 

Razprl sem dlani in nastavil vetru hvaležnost,

 

tisto, kar se mi nabira v krvi, da postane vroča.

 

Gledam v raznolikost cvetov, v njihovo neizprosno

 

stabilnost, ki je ne potepta niti najzgovornejša ploha,

 

ali pa umetna masa, oblikovana v obuvalo človeka.

 

Tistemu, ki je ustvaril takšno raznobarvnost izkustva,

 

bi zaploskal in se mu priklonil.

 

Šelestenje listja ostaja mladostno. Mnogi jim lahko

 

zavidajo neizpitost vitalnih sokov in zmožnost

 

preživljanja ugodnega dolgočasja.

 

Verjetno bi se takšno kobacanje besed našlo

 

samo še v kakšnem romanu, morda filmu

 

iz preteklega stoletja.  

 

A nič ne de, trava se še vedno smehlja in akacijevi

 

cvetovi še vedno poplesavajo v svoji nevtralnosti.

 

Na rastišče sem polil zadnje kapljice črnila,

 

par solz, iztisnjenih iz lubja bele breze in dodaten

 

par oči, za opazovanje novega rastja.

 

 


Luka Višnikar


 

 

#Kolumne #Ostali-avtorji